Choose a language
Plan a route here Copy route
Hiking trail recommended route

Krn (2244 m) in Dolina Triglavskih jezer

· 1 review · Hiking trail · Upper Carniola
Profile picture of Joco 79
Responsible for this content
Joco 79
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
m 2000 1500 1000 500 50 40 30 20 10 km
3 dnevna tura: Slap Savica - Komna - Bogatinsko sedlo - Peski - Batognica - Krn - Krnsko jezero - Bogatin - Dolina triglavskih jezer - Zasavska koča - Črno jezero - Komna - Slap Savica
moderate
Distance 59.1 km
21:27 h
3,707 m
3,707 m

Opis vrhov in postojank:

Koča pri Savici (653 m)

Koča pri Savici stoji na Kopiščih v zahodnem koncu ledeniške kočne Ukanc. PD Ljubljana-Matica je planinsko postojanko najprej uredilo v Domu Savica, ki ga je leta 1948 vzelo v najem od zasebnika. Leta 1951 so adaptirali nekdanjo starojugoslovansko obmejno stražnico in v njej uredili planinsko kočo. Zaradi bližine slapa Savice je postala tudi pomembna turistična postojanka, zato so jo leta 1970 obnovili in posodobili opremo. Leta 1990 so kočo spet prenovili ter povečali in s tem pridobili nova ležišča.

Razgled: Od koče vidimo stene in strma gozdnata pobočja, ki s treh strani zapirajo konec doline. Gozd na vzhodni strani onemogoča pogled proti Bohinjskemu jezeru; na južni strani se dvigajo severna pobočja Bohinjskih gora proti Voglu; na zahodu je strmo pobočje planote Komne, na severni strani pa se v bližini koče dvigajo strme stene Komarče.

Zanimivejše ture:

Slap Savica (805 m) - 20 min.

Dom na Komni (1520 m)

Dom na Komni stoji na razglednem vzhodnem robu planote Komne, ki se strmo dviga nad zatrepom Bohinjske doline pri Savici. Dom je zgradilo SPD in ga odprlo 19. julija 1936. Dom je poleti 1941 pogorel. Po osvoboditvi ga je PD Ljubljana-matica obnovilo, otvoritev je bila 11. julija 1948. Leta 1948 so iz doline potegnili električni daljnovod. Dom so temeljito prenovili leta 1952. Leta 1955 so vzpostavili brezžično radijsko telefonsko zvezo s ptt omrežjem, leta 1964 pa so zgradili tovorno žičnico. Dom so postopoma posodabljali, uredili centralno ogrevanje, povečali vodne rezervoarje, izboljšali opremljenost in poskrbeli za večjo udobnost gostov. V letih 2004 in 2005 je PD Ljubljana-matica dom povsem prenovila. Dom je stalno odprt.

Razgled: Na vzhodu leži kot na dlani Bohinjsko jezero z Rudnico na vzhodni strani jezera, Pokljuko na levi in Jelovico na desni strani doline; na južni strani se vleče greben Spodnjih Bohinjskih gora, ki ga vidimo od Črne prsti prek Rodice, Šije, Vogla, Škrbine, Podrte gore do Tolminskega Kuka ter Mahavščka (Velikega Bogatina) in Bogatina, ki pa sta že zahodno od doma; nad Bohinjskim jezerom se dviga v smeri proti Šiji Rjava skala s Ski hotelom na Voglu; bližnji pogled se v smeri proti Tolminskemu Kuku in Bogatinu ustavi na valoviti planoti Spodnje Komne; na zahodni strani seže pogled čez zgornji del Spodnje Komne in planino Na Kraju do prevala Vratca (Bogatinsko sedlo) in na Srednji vrh iz masiva Lanževice; na severu so nad vzhodnim delom Lepe Komne vrhovi v spodnjem delu grebena, ki se dviga na zahodni strani Doline Triglavskih jezer, desno pa Velika in Mala Tičarica iz grebena na vzhodni strani doline, zraven pa se kaže vrh Triglava.

Zanimivejše ture:

Črno jezero (1310 m) 1 h 15

Koča pod Bogatinom (1513 m)

Koča pod Bogatinom stoji v prostrani kotlini s planino Na Kraju, ki ima osrednjo lego na prehodu s Spodnje na Lepo Komno. Kočo je zgradila Bohinjska podružnica SPD na temeljih nekdanje avstrijske vojaške bolnišnice, v kateri so zdravili ranjene vojake v bojih na Krnu v 1. svetovni vojni. Kočo so odprli 7. avgusta 1932. Na griču zraven koče je iz naravnih kamnitih blokov zgrajena piramida v spomin na umrle vojake, ki so tu pokopani. Po osvoboditvi je kočo prevzelo PD Bohinj-Srednja vas, ki jo je obnovilo in odprlo v začetku marca 1947. Leta 1951 so napeljali elektriko, leta 1959 pa so kočo obnovili in povečali njene zmogljivosti. Pozneje so kočo večkrat prenavljali in postopoma nameščali boljšo opremo, leta 1981 pa so jo temeljito obnovili. Tudi v letih 1991 in 1992 so jo spet prenovili in izboljšali notranjo opremo.

Razgled: Planota Komne je kot v amfiteatru obkrožena z visokimi gorami. Zato imamo lep pogled na gore in vrhove okrog planote. Na vzhodni strani vidimo na robu planote Dom na Komni; na jugu objemajo planoto Spodnje Bohinjske gore, lepo vidimo vrhove Podrte gore, Tolminskega Kuka, Mahavščka (Velikega Bogatina) in Bogatina; na zahodni strani je severno od Bogatina preval Vratca (Bogatinsko sedlo), pred njim dolina Gracija, nad njo pa Srednji vrh iz masiva Lanževica; pogled na severno stran zakriva bližnji rob nad planino Na Kraju, prek katerega gre pot v Dolino Triglavskih jezer.

Bogatinsko sedlo (1803 m)

Preval Vratca, imenovan tudi Bogatinsko sedlo (1803 m), med Vrhom nad Gracijo (1916 m) na severu in Bogatinom (1977 m) na jugu je pomembno križišče planinskih poti: na Bogatin je 30 min, do Mahavščka (2008 m) 1 h in na Lanževico (2003 m) 1 h. S prevala zagledamo značilno oblikovani Krn, lep pogled pa imamo nazaj na planoto Komne, na venec Spodnjih Bohinjskih gora, na Pršivec, Tičarici in del Doline Triglavskih jezer ter na vrhove Karavank na severu in Kamniških Alp na vzhodu. Čez Vratca je med obema svetovnima vojnama potekala državna meja, na katero spominja italijanska utrdba.

KASARNA ZA LEPOČAMI - Vojašnica Cesare Battisti

Opuščena vojašnica med Komno in Krnskim jezerom

Leto 1919 je prineslo Rapallsko pogodbo. Pomenila je mejo med Kraljevino Italijo in novo nastalo državo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Z njo ni bil zadovoljen nihče. Italijani zaradi tega, ker so po njihovem dobili premalo, slovanska država pa zaradi tega, ker so na drugi strani meje, na Primorskem, v Istri in Dalmaciji ostali precejšni deli kjer je živelo, če že ne slovansko, pa vsaj mešano prebivalstvo.

Da bi Italijani zavarovali meji so zgradili Alpski zid. Vanj so v tridesetih letih ko je po vsem svetu  pustošila orjaška gospodarska kriza, vložili orjaška sredstva. Pozornemu opazovalcu so še danes na pogled številni ostanki, vse od Karnijskih Alp pa do Kvarnerskega zaliva.

Na drugi strani prelaza Bogatin na poti proti Krnskem jezeru najdemo torej kasarno Za Lepočami. Človek bi mislil, da gre za ostanke 1. Svetovne vojne, vendar je resnica taka, da je bila kasarna zgrajena šele v 30-tih letih predhodnega stoletja. Bila je matična vojaščnica za odsek meje, ki se je vlekel od Lepega špičja, Vrha nad Gracijo, Bogatinskega sedla in grebena, ki se vleče proti Voglu.

Nekdaj velika vojaščnica je bila vzdrževana do leta 1943, ko se je Italija kapitulirala in od takrat je prepuščena propadu.

Zadnja gorska lokacija v sklopu lokacij podsektorja Zgornje Posočje je območje med dolino Lepene in Bogatinskim sedlom.  Kot je bilo omenjeno že v poglavju o gradnji poti na območju Julijskih Alp je današnja planinska pot speljana deloma po trasi italijanske ceste iz leta 1939 in vojaške poti. Prvotna vojaška pot iz obdobja soške fronte je bila speljana ob severnem robu doline tako, da na novozgrajeno italijansko cesto stopimo še pred spodnjo postajo žičnice, nazaj na vojaško pot Avstro-Ogrske pa stopimo nazaj šele z vrhom sedla Duplja.  Ob današnji planinski poti smo našli tri podpise italijanskih graditeljev, pri tem pa je zanimivo to, da je en podpis še danes ohranjen, čeprav je na skalo napisan z barvo in ne vklesan. Žičnico so po pričevanju domačinov iz Tolmina že jeseni 1943 razstavili Nemci, ki so tudi izpraznili skladišča vojašnice Cesare Battisti. Italijansko tovorno žičnico omenja tudi Melik v svoji monografiji Planine v Julijskih Alpah iz leta 1949, kjer tudi sam omenja ostanek in ne delujočo žičnico. »Nedaleč od planine Duplje na primer je še ostanek nekdanje vojaške vzpenjače. Kaj ko bi jo obnovili in mleko sproti pošiljali v dolino, tam pa uredili moderno sirarno, ki bi bila urejena na električni pogon« (Melik, 1949).

Z vrhom Lanževice se pričenja nekdanje območje Krnskega bojišča, zato ni presenetljivo, da tu prihaja do največ strokovnih napak, ki so posledica prepletanja bojišča prve svetovne vojne in kasnejšega medvojnega obdobja.  Kot je bilo že omenjeno sta bili preko Bogatinskega sedla med prvo svetovno vojno zgrajeni tako vojaška pot kot tovorna žičnica, večje število, tudi po vojni aktivnih, pašnih planin Komne in lahka dostopnost Bogatinskega sedla iz Bohinja pa so narekovali poseben odnos italijanskih služb do tega območja. Mejni službi finančne straže in mejne milice sta območje med Lanževico in Dobrenjščico nadzorovali iz doline Lepene. Na Bogatinskem sedlu je bila leta 1934 postavljena postojanka finančne straže vojašnice v Lepeni in polkrožna betonska stražarnica, ki se do danes ni ohranila, za njen obstoj pa vemo izključno zaradi fotografskega gradiva. Vojska je območje sprva nadzorovala iz vojašnic v dolini, v času gradnje gorskih vojašnic pa so tudi tukaj pričeli z gradnjo gorske vojašnice Cesare Battisti na predelu Za Lepočami, v kateri so pozimi bivali tudi finančniki z Bogatinskega sedla. Vojašnica Cesare Battisti je bila zaradi sedmih zgradb, postaje tovorne žičnice in podzemnega zaklonišča z dvemi vhodi največja gorska postojanka pri nas in je imela tudi svoj vodovod, električno povezavo ter telefonsko linijo tako z dolino Lepene kot dolino Tolminke. Oskrbno je bila vojašnica najbolje povezana s podsektorjem XXI/A kamor je tudi uradno sodila, čeprav je bila kasneje tudi del obrambnega sistema, ki je sodil v sektor XXI/B. Tako kot vse postojanke je bila prvotno namenjena Alpinom, kasneje pa so jo prevzele enote mejne straže. Od starejšega markacista, ki sem ga srečal na planini Razor in je te kraje obiskal že takoj ob koncu druge svetovne vojne sem izvedel, da je bila vojašnica kljub odhodu italijanske vojske in nemškega plenjenja skladišč poleti 1943 nedotaknjena vse do poletja 1945, ko so med poletjem domačini inventar vojašnice temeljito spraznili ter pričeli z odstranjevanjem gradbenih elementov. Podobna usoda je takrat doživela malodane vse nenaseljene italijanske zgradbe. Po njegovih navedbah so iz vojašnice takrat odnašali lesene pograde, žimnice, električno napeljavo, ploščice, razsvetljavo, strešno kritiko, itd. Danes je zgornjo nadstropje glavne bivalne zgradbe vojašnice porušeno, ostrešje pa propada že od 70. let dalje in je do danes povsem izginilo, zato je vztrajanje nezaščitenih zunanjih zidov vojašnice najboljši dokaz kakovosti gradnje, saj so zgradbe naravi prepuščene že več kot 70 let. Nad vojašnico Cesare Battisti se dviguje kopast vrh Velike Monture, na njegovem zahodnem pobočju tik pod vrhom pa so še danes ohranjene tri zgradbe topničarjev. Streha je bila lesena, skupaj s tramovi pa so jo že po vojni odnesli domačini. Ko so pričeli z gradnjo Alpskega zidu so za območje Bogatinskega sedla predvideli štiri manjše utrdbe, ki bi morale zapirati razmeroma široko prehod preko dveh visokogorskih kraških dolov. Kljub strateški pomembnosti doline Tolminke so vse do druge svetovne vojne prehod do Tolmina branile le utrdbe »Bernardis« na Bogatinskem sedlu. Tudi te utrdbe se še vedno smatrajo kot del soške fronte, čeprav v zadnjih letih prihaja do ločevanja tudi na strokovni ravni. Vse utrdbe so še danes obdane s številnimi železnimi nosilci bodeče žice.

Več o rapalski meji si lahko preberete na strani Zgodovinskega društva rapalska meja.

Prehodci (1639 m)

Prehodci so preval med globoko in ozko dolino Tolminke na južni strani in ravnico Za Lepočami, kjer smo šli s Komne na Krn. Preval razmejuje Krnsko pogorje od Spodnjih Bohinjskih gora. Na Prehodce pripeljejo poti s Komne, od Krnskega jezera in iz Tolmina. Na zahodni strani doline Tolminke vidimo najvzhodnejši del Krnskega pogorja z Velikim Kuntarjem (1712 m), Škofičem (2013 m), Rdečim robom (1913 m) in drugimi vrhovi. Na severnem obzorju se dvigajo Debeljak, Velika Montura, Velika baba in Lanževica. Tik pod prevalom na južni strani so pod skalo ruševine vojaške zgradbe, zraven pa je kamniti bivak.

Batognica (2164 m)

Batognica je 2164 metrov visoka gora nad reko Sočo v bližini Krna. Sam vrh je bil med soško fronto prizorišče nenehnih spopadov med avstro-ogrsko in italijansko vojsko.

Najhujši boji so na Batognici potekali 21. julija 1915, ko so Italijani Avstrijce potisnili na vzhodno tretjino planote. Italijani so tako zasedali zahodni in osrednji del planote Batognice, Avstrijci pa vzhodni del. Med seboj sta bili vojski oddaljeni samo 85 metrov. Obe vojski sta se močno utrdili, delali sta obsežne sisteme kavern in drugih rovov, v katerih so vojaki nato preživeli dve leti. Linija se v tem času ni nikamor premaknila, zato so Italijani pod avstrijske položaje skopali rov, v katerega so namestili razstrelivo. Avstrijci, ki so z enako namero želeli presenetiti Italijane, so po naključju odkrili italijanski rov, iz njega previdno pobrali vse razstrelivo in z njim pozneje vrgli v zrak italijanske položaje.

Krater eksplozije v katerem je odjeknilo 4100 kg nitroglicerinske razstrelilne želatine, je še danes lepo viden z okoliških vrhov. Sicer pa je z Batognice lep razgled na Krn, Kanin, Vrh nad peski ter velik del najvišjih vrhov Julijskih in Kamniško Savinjskih Alp.

Krn (2244 m)

Krn je najvišji vrh Krnskega pogorja, ki se razteza med dolinami Soče, Lepenjice in Tolminke; je skrajna jugozahodna skupina Vzhodnih Julijskih Alp. Krn je ogromnemu nosu podoben vrh, ki je zaradi svoje lege na robu visokogorja viden z večine vrhov Julijcev in tudi drugih gorstev. Najlepši pogled nanj je iz Soške doline pri Kobaridu, kamor pada v mogočnih stenah. Relativna višina med Soško dolino in vrhom je kar 2000 m, zato je s te strani videti zelo visok. Krn sestavljajo dachsteinski apnenci, okoliške planote pa mlajši rdečkasti apnenci in laporji. Na jugozahodnih pobočjih so obsežni planinski pašniki; na nadmorski višini 400 do 800 m se vlečejo čez pobočje za kmetovanje primerne planote in terase, kjer stojijo gorske vasice Drežnica, Drežniške Ravne, Magozd, Vrsno in Krn. Na Krnu raste značilna alpska flora, tod rastejo tudi redke zaščitene cvetice srebrna krvomočnica, rožnordeči dežen, julijski alpski mak in favratov svišč.

Krn ima bogato zgodovino iz 1. svetovne vojne, na katero spominjajo utrdbe, rovi, strelski jarki, razpadajoče vojaške zgradbe ter številni ostanki orožja in vojaške opreme, pa tudi mulatjere, ki so jih zgradili za oskrbovanje fronte. Krn in drugi vrhovi Krnskega pogorja so bili prizorišče najhujših bojev med avstro-ogrsko in italijansko vojsko. V Kobariškem muzeju so ti boji nazorno prikazani.

Krn spada med najbolj razgledne vrhove Julijskih Alp. Razgled seže do Karavank in Kamniških Alp na vzhodu, Snežnika, Nanosa in Slavnika na jugovzhodu, Jadranskega morja na jugu, Furlanske nižine na jugozahodu, Dolomitov na zahodu, Visokih Tur na severozahodu, do vrhov Julijcev na severu. Posebno lep je pogled na dolino Soče ter na bližnje vrhove Batognico, Rdeči rob na vzhodu, na jugu in zahodu do severa pa Sveto goro, Kolovrat, Matajur, (Kobariški) Stol, Kaninsko pogorje, Montaž, Viš, Mangrt, Bavški Grintovec, Jalovec, Mojstrovko, Prisojnik, Razor, Kanjavec in Triglav.

Gomiščkovo zavetišče na Krnu (2182 m)

Gominškovo zavetišče stoji na južnem pobočju Krna tik pod 2244m visokim vrhom. Prvo kočo na Krnu je odprla 5. avgusta 1901 Soška podružnica SPD; poimenovali so jo po dr. Karlu Trillerju v zahvalo za njegovo požrtvovalnost pri gradnji; kočo je pozimi 1905 porušil sneg. Načrtovali so novo Gregorčičevo kočo, a jih je prehitela 1. svetovna vojna, ko je Krn postal središče bojev na Soški fronti. Leta 1950 je začelo PD Nova Gorica graditi na temeljih ruševin spomenika, ki so ga postavili Italijani v spomin na zavzetje Krna leta 1915, planinsko zavetišče; odprli so ga 16. septembra 1951 in ga poimenovali po Ervinu Gomiščku (1919-1950) iz Solkana, ki je bil med najbolj prizadevnimi graditelji in se je smrtno ponesrečil ko je šel zavarovat zavetišče pred zimo. Zavetišče so večkrat preurejali, temeljito pa so ga začeli obnavljati leta 1985, ko so zgradili tudi zimski bivak. Septembra 1986 so postavili malo vetrno elektrarno, leta 1992 pa so namestili še sončne celice in vključili mobitel.

Razgled: 

S Krna je razgled na vse strani. Na vzhodu vidimo na obzorju Karavanke s Stolom, vrhove Kamniških Alp, Ratitovec, Črno prst, Rodico, Porezen in Kojco, bližje pa Mahavšček, Šmohor in Tolminski Kuk ter nad Krnsko škrbino Batognico in Vrh nad Peski, lep pa je pogled na Krnsko jezero; posebno lep je pogled na južna pobočja Krna z vasmi Krn, Vrsno in Drežnica ter na planine, na dolino Soče s Tolminom in Kobaridom ter na Skalnico, Sabotin, Kolovrat in Matajur nad njo, na Snežnik, Javornike, Nanos, Golake, Slavnik, Banjšice ter Furlansko nižino do Gradeža ob Jadranskem morju; na zahodni strani sta v bližini Stol in Kanin, v ozadju pa vrhovi Dolomitov; na severozahodu vidimo v bližini Rombon, za njim Montaž in Viš, na obzorju pa Lienške Dolomite in Visoke Ture z Grossglocknerjem; na severu se zvrstijo Mangrt, Jalovec, Mojstrovka, Prisojnik, Razor, Škrlatica, Triglav in Tosc, pred njimi pa so Bavški Grintavec, Kanjavec in Tičarica. 

Zanimivejše ture: Zaradi velikih razdalj je Krn primeren za samostojni vzpon ali kot vmesna točka na pohodu po Slovenski planinski poti (SPP) ali večdnevnem pohodu po Julijskih Alpah.

Krnsko jezero (1394 m)

Krnsko jezero (tudi Veliko jezero ali Jezero na Polju) je največje slovensko visokogorsko jezero in spada med pomembnejše naravne znamenitosti Triglavskega narodnega parka. Leži v kotanji med Šmohorjem na jugovzhodu in Lemežem na severozahodu, ki jo je izoblikoval ledenik. Jezero je dolgo 390 m, široko 150 m in globoko 17,5 m. Gladina vode niha za približno 2 m, najvišji nivo je v začetku poletja. Dno jezera pokrivajo neprepustne kredne in lapornate kamnine. V jezeru je bogato življenje, ki pa je zaradi velikega pritoka hranilnih snovi močno ogroženo. V jezeru živijo ribice pisančki in zlatovčice, ki so jih vložili v jezero med obema svetovnima vojnama. Zaradi izredne lepote in privlačne okolice obišče jezero veliko planincev in turistov. Prvi obiski so zapisani že leta 1312, ko je prihajal semkaj na lov goriški škof Henrik III. Je ledeniškega nastanka in leži sredi kraškega sveta (kraško jezero) pod Krnom (2244 m) in Batognico (2164 m), na najožjem delu pa je vkleščeno med Lemež (2042 m), in Mali Šmohor (1939 m).  Zanj so posebno velika grožnja kopalci v poletnih dneh. Nedaleč stoji Planinski dom pri Krnskih jezerih.

Planinski dom pri Krnskih jezerih (1385 m)

Dom stoji na vzpetini Glava med Dupeljskim jezerom in ovčarijo Duplje. Sestavlja ga pet med seboj funkcionalno povezanih objektov, postavljenih v smrekov gozdiček, da ne motijo okolja Triglavskega narodnega parka. Projekt je bil zasnovan na arhitekturi tolminskih in bovških pastirskih staj. V PD Nova Gorica se je zamisel o gradnji postojanke pri Krnskih jezerih porodila že leta 1951; leta 1970 so ustanovili pripravljalni, leta 1975 pa gradbeni odbor. Leta 1978 so zgradili tovorno žičnico iz Lepene do sedla med Veliko Babo in Debeljakom nad planino Duplje. Leta 1980 so začeli graditi štiri objekte in zimski bivak, ki so že leta 1983 sprejeli prve obiskovalce. Svečana otvoritev doma je bila 8. julija 1984 ob 35-letnici PD Nova Gorica. Leta 1986 so začeli graditi peti, spalni objekt, ki so ga v glavnem dokončali že naslednje leto; otvoritev tega objekta je bila 3. julija 1988. Od izvira na planini Polje so leta 1991 napeljali vodovod. Dom je odprt od začetka junija do konca septembra.

Razgledi:

Planino Duplje obdajajo na vseh straneh visoki vrhovi, zato je razgled omejen le na bližnjo okolico. Na vzhodni strani Dupeljskega jezera se dviga Velika Montura, na jugu so Šmohor, Vrh nad Peski in Krn nad Krnskim jezerom, na zahodu Lemež in Debeljak, na severu pa Velika Baba.

Zanimivosti v okolici:

  • Krnsko jezero - 20 min,
  • Dupeljsko jezero - 5min,
  • Madžarski križ - 5 min,
  • kasarne - 1 ura,
  • Montura - 2 ure,
  • planina Duplje - 5 min,
  • planina Polje - 45 min.

Dolina Triglavskih jezer

Zgornji rob doline je na Prehodavcih, spodnji nad Komarčo. Na vzhodni strani jo obroblja dolg gorski greben, ki se vleče od Hribaric prek Vršakov, Zelnaric, Kopice in Tičaric do Rušnate glave. To gorsko gmoto starejših karnijskih apnencev so mogočne naravne sile v davnini narinile z vzhodne strani na mlajše jurske apnence, ki sestavljajo dno doline. Na zahodni strani oklepa dolino gorski greben z Zadnjo Lopo v bližini Prehodavcev ter Malim Špičjem in Velikim ali Lepim Špičjem, kjer se greben umakne proti zahodu in obroblja planoto Zgornje Komne. Zgornji del Jezerske doline, kot se tudi imenuje Dolina Triglavskih jezer, je ožji, pokrajina proti jugu pa je vedno bolj odprta. Med severnim in južnim robom doline je 650 m višinske razlike.

Jurski apnenci v dolini, ki so slabše prepustni, so omogočili nastanek jezer. Uradno jih je sedem, v dolini pa je še nekaj manjših jezerc in mlak. Voda iz Doline Triglavskih jezer odteka po notranjosti kraškega sveta in privre na dan v mogočnem slapu Savica.

V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m), Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m) opazimo tri jezera.

Ob južnem vznožju Vršaca je Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m. Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se ne šteje med sedmera jezera.

Malo južneje v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero (2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade.

Po 15 min pridemo do Zelenega jezera (1988 m), ki je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini. Pri jezeru se odcepi pot na Hribarice in na Kanjavec ter naprej do Tržaške koče na Doliču.

Jezero v Ledvici (1831 m), tudi Veliko jezero, je četrto Triglavsko jezero. Je največje in najglobje; dolgo je 320 m, široko 120 m in globoko 15 m. Je ledvičaste oblike, vendar naj bi dobilo ime po skalni škrapljasti grbini Ledvici na severozahodni strani jezera. Jezero počasi zasipavajo obsežna melišča izpod Zelnarice. V okolici jezera vidimo značilne kraške pojave: žlebiče, razpoke in kotanje. Vmes rastejo rušje in macesni samotarji.

Dvojno jezero (1676 m) se imenujeta peto in šesto Triglavsko jezero v bližini Koče pri Triglavskih jezerih. Spomladi, ko se topi sneg, sta jezeri združeni v eno; med njima je le nizka naravna pregrada. Peto jezero je dolgo 120 m, široko 80 m in globoko 6 m, šesto pa je dolgo 100 m, široko 70 m in globoko 8 m.

Črno jezero (1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi jezeri. Leži v kotanji ob južnem vznožju Stadorja (1688 m) za robom Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta alpskega pupka.

Dolina Triglavskih jezer je zanimiva tudi po površinskem kraškem svetu z značilnimi kraškimi pojavi. Voda že tisočletja razjeda apnenčasto površino. Na od ledenika uglajenem površju so nastali žlebiči, globoke razpoke, kotanje in ozka žrela, ki segajo v notranjost skalovja. Gozdna meja je med 1600 in 1800 m. Malo pod gozdno mejo rastejo na malih travnih zaplatah med kamenjem rušje in redki macesni; navzdol po dolini, ko so boljši pogoji, pa je drevja več.

Najlepši okras Jezerske doline pa je izjemno rastlinstvo. Med kamenjem in gruščem na meliščih rastejo okrogolistni mošnjak z vijoličastimi cvetovi v grozdih, alpska velesa z belimi posamičnimi cvetovi, belacvetni julijski mak, alpska madronščica z vijolično oranžnimi cvetovi in pirenejski kamnokras z dišečimi rožnatimi cvetovi. V okolici Dvojnega jezera raste redka rapontika, do meter in pol visoka rastlina iz družine košaric s cevastimi vijoličastimi cvetovi. Po dolini rastejo še rumenocvetni Hacquetov ušivec, zlati klobuk, kranjska lilija, Sternbergov in divji klinček, rumeni svišč (košutnik), Kochov in Clusijev svišč, avrikelj (lepi jeglič), črna murka, planinski srobot in še veliko drugega alpskega cvetja.

Še eno naravno znamenitost zasledimo v dolini. V rdečkastih jurskih apnencih lahko najdemo okamnele lupine amonitov; ti glavonožci so žaiveli v morju pred mnogo milijoni let. Njihove okamnele lupine pričajo, da je v davnini tudi to pokrajino pokrivalo morje.

Bogastvo naravnih pojavov in rastlinstvo so že pred več kot dvema stoletjema privabili v Jezersko dolino mnoge znane naravoslovce in botanike. Leta 1777 jo je prehodil prvi raziskovalec Julijskih Alp Baltazar Hacquet (1739 ali 1740-1815), ko je raziskoval, odkod prihajajo vode Savice. Botanik Karel Zois (1756-1799) je proučeval alpsko rastlinstvo, po njem se imenujeta Zoisova zvončica in Zoisova vijolica. Tudi znani naravoslovec in kartograf Henrik Freyer (1802-1866), kustos Deželnega muzeja v Ljubljani, raziskovalec na področju biologije, geologije in geografije, je svoje delo usmeril tudi na območje Julijcev; znano je, da je bil že leta 1834 v Dolini Triglavskih jezer.

Dolina Triglavskih jezer je bila leta 1924 zavarovana kot Alpski varstveni park. Leta 1961 je bilo zavarovanje obnovljeno v nekoliko razširjeni obliki; zavarovano območje je obsegalo 2000 ha. Triglavski narodni park v današnjem obsegu 84.805 ha je bil zavarovan leta 1981. Osrednje območje parka zajema celotno visokogorje. Meje osrednjega območja so ob poteh in cestah označene s posebnimi tablami.

Koča pri Triglavskih jezerih (1685 m)

Koča stoji med Dvojnim triglavskim jezerom in umetnim jezerom Močivec pod ostenjem Tičarice. Prvo kočo je na sedanjem mestu zgradil leta 1880 Avstrijski turistični klub. Leta 1919 jo je prevzelo SPD in jo pozneje precej popravilo. Po 2. svetovni vojni upravlja kočo PD Ljubljana-matica; leta 1955 jo je precej povečalo, na novo opremilo in pri umetnem jezeru zgradilo malo vodno elektrarno, ki pa zdaj ne obratuje. Zaradi velikega obiska je postala koča premajhna, zato so v PD Ljubljana-matica sklenili, da jo povečajo in posodobijo. Delati so začeli leta 1986, povečano in posodobljeno kočo pa so slovesno odprli 25. septembra 1988. Leta 1990 so zraven koče uredili in toplotno izolirali brunarico, v kateri je zimska soba z ležišči, vendar brez peči. Na skali ob jezeru je spominska plošča Alojziju Knafelcu (1859-1937), dolgoletnemu gospodarju koče, planinskemu aktivistu in očetu rdeče-bele planinske markacije. Leta 1993 so vključili mobitel. Koča je odprta od konca junija do začetka oktobra.

Razgledi:

Od koče je lep razgled, zlasti na okoliške gore. Na vzhodni strani se v bližini dvigajo stene Tičaric; za Dvojnim jezerom vidimo na jugovzhodu del Spodnjih Bohinjskih gora; na zahodni strani doline je spodnji del grebena, ki se vleče od Prehodavcev do planine Pod Kalom z vrhovi Kal, Vrh Škrila, Glava za bajto in Čelo, proti severu so v grebenu Plaski Vogel ter Veliko in Malo Špičje, na drugi strani doline pa Kopica ter Zelnarici.

Zasavska koča na Prehodavcih (2071 m)

Koča stoji na razgledni vzpetini tik nad prevalom Prehodavci, prek katerega pelje pot iz Trente v Dolino Triglavskih jezer. Sklep o gradnji koče je sprejelo PD Radeče ob svoji ustanovitvi leta 1952; izbrali so lokacijo, kjer je stala italijanska obmejna stražnica. Poleti 1953 so začeli graditi; pri gradnji so sodelovala zasavska PD Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, Dol pri Hrastniku in Kum Trbovlje. Otvoritev nove postojanke je bila 22. avgusta 1954; ker so gradnjo uresničila PD iz Zasavja, so ji dali ime Zasavska koča. Koča je sčasoma postala premajhna, zato jo je PD Radeče začelo leta 1971 razširjati in prenavljati; otvoritev razširjene in prenovljene koče, s katero so počastili 80-letnico ustanovitve SPD, je bila 28. julija 1973. Leta 1974 so na bližnji nekdanji italijanski utrdbi postavili leseni bivak, v katerem so skupna ležišča. V letih 1986 in 1987 so kočo adaptirali: izolirali so fasado in jo obložili z lesom ter obnovili notranjost. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1993 pa so vključili mobitel in postavili zunanje suho stranišče. Koča je odprta od začetka julija do konca septembra. Bivak je izven sezone odprt in opremljen za prenočevanje.

Razgledi:

Od koče je lep razgled na bližnje in daljne vrhove. Na vzhodni strani se nad Prehodavci dviga Vršac, desno je nad dolino planota Hribarice s Kanjavcem, Poprovcem in Vršaki; na južni strani je zgornji del Doline Triglavskih jezer z Veliko in Malo Zelnarico na levi in grebenom z Zadnjo Lopo ter Malim in Velikim Špičjem na desni; na zahodni strani vidimo v bližini severno pobočje vrha Zadnja Lopa, ki pada v Trebiški dol, vrhove, gozdove in planine proti Trenti ter Srebrnjak, Bavški Grintavec in Kaninske gore na drugi strani; na severnem obzorju se dvigajo vrhovi Mangrta, Jalovca, Mojstrovke, Prisojnika in Razorja, v bližini sta Pihavec in Ozebnik, v ozadju pa se kaže tudi vrh Triglava.

Zanimivejše ture:

  • Jezero pod Vršacem - 10 min
  • skalni poljub - 10 min
  • fosilni ostanki amonitov - 30 min.

Author’s recommendation

Imejte sabo zadostno količino vode, saj zna biti v poletnih mesecih precej vroče.
Difficulty
moderate
Technique
Stamina
Experience
Landscape
Highest point
2,244 m
Lowest point
653 m
Best time of year
Jan
Feb
Mar
Apr
May
Jun
Jul
Aug
Sep
Oct
Nov
Dec

Start

Koča pri Savici (685 m)
Coordinates:
DD
46.290958, 13.802419
DMS
46°17'27.4"N 13°48'08.7"E
UTM
33T 407756 5127072
w3w 
///clicked.sieving.fizzles

Destination

Krn, Zasavka koča na Prehodavcih

Turn-by-turn directions

Opis poti:

S parkirišča se usmerimo na široko peš pot v smeri slapu Savica in doma na Komni. Že po krajšem zložnem vzponu nas pot pripelje na označeno razpotje, kjer se v desno odcepi turistična pot proti slapu Savica, mi pa nadaljujemo rahlo levo oz. naravnost po široki peš poti v smeri Komne. Pot naprej se še kratek čas vzpenja ob Savici, nato pa nas pripelje na prvo od označenih 48 serpentin. Po poldrugi uri zmernega vzpona skozi gozd, nas pot pripelje do omenjene 48 serpentine, s katere se nam odpre lep razgled na Bohinjsko jezero. Tu pot zavije nekoliko v desno in preide v dolino imenovano Pekel, kjer se nekaj časa zložno vzpenja, nato pa zavije v desno in se ponovno nekoliko strmeje vzpne. Že po nekaj 10 korakih pot ponovno zavije levo in se naprej vzpenja vzporedno z dolino. Naprej zložna do zmerno strma pot, postopoma preide v bolj redek gozd, iz katerega že kmalu vidimo dom na Komni. Pot naprej nas vodi mimo manjše umetno narejene jame, višje pa tudi mimo naravnega brezna, ki je ograjeno, da kateri od pohodnikov-ic ne pade vanj. Naprej se pot nekoliko bolj vzpne in nas po nekaj korakih nadaljnje hoje pripelje do razpotja, kjer se v desno odcepi pot k Črnemu jezeru. Nadaljujemo naravnost po široki poti (mulatjeri), ki nas le malo višje pripelje na naslednje razpotje. Ponovno nadaljujemo levo (desno koča pri Triglavskih jezerih) po poti, ki se še nekoliko strmeje vzpne in nas po nekaj minutah nadaljnje hoje pripelje do doma na Komni.Od doma nadaljujemo desno (levo Vogel, Tolminski Kuk in planina Govnjač) po markirani poti v smeri koče pod Bogatinom. Naprej nas prijetna in povsem položna pot, v 15 minutah hoje pripelje do Planine na Kraju, sredi katere stoji koča pod Bogatinom.Na drugi strani planine se v desno odcepi pot proti Planini za Skalo, mi pa nadaljujemo naravnost po široki mulatjeri v smeri Bogatinskega sedla in Krna. Pot naprej se prečno vzpne čez razmeroma strma pobočja Srednjega vrha, pri tem pa po desni strani obide dolino Gracije. Naprej se pot vzpne precej proti levi, kjer se povsem približa strmim pobočjem Bogatina. Sledi le še ovinek v desno in pot nas pripelje na Bogatinsko sedlo, s katerega se nam odpre lep pogled na Krn.Na sedlu nadaljujemo naravnost v smeri Krna in Krnskega jezera (levo Bogatin in Mahavšček, desno Lanževica) po poti, ki se postopoma prične spuščati. Pot, ki poteka po stari vojaški mulatjeri, nas že po nekaj minutah spusta pripelje na pobočja, ki so deloma porasla z rušjem. Še nekoliko nižje prispemo na naslednje razpotje, pri katerem zapustimo pot, ki vodi proti Krnskemu jezeru in pot nadaljujemo levo v smeri Prehodcev. Nadaljujemo po manjši dolinici Za Lepočami, kjer bomo opazili precej zgradb, ki so jih Italijani zgradili med obema vojnama za potrebe varovanja Rapalske meje. Nadaljujemo po razgledni poti, le ta pa se malo naprej priključi poti, ki vodi od Prehodcev proti Koči na planini Razor. Omenjeni poti sledimo v desno, mi pa se po njej spustimo do označenega razpotja na Prehodcih.Nadaljujemo naravnost v smeri Krna (levo navzdol planina Polog) in pot nadaljujemo po zložni in razgledni poti. Nekoliko naprej se nam z desne priključi še ena pot od Krnskega jezera, mi pa še naprej nadaljujemo v isti smeri. Pot naprej nas s planotastega sveta pripelje na strma vzhodna pobočja, s katerih se nam odpre lep pogled na Tolminsko stran (predel se imenuje Na Tminskem). Pot nato zavije nekoliko v desno in nas postopoma pripelje v manjšo visokogorsko dolinico. Tu se prične strmeje vzpenjati in nas po približno 20 minutah nadaljnje hoje pripelje do velikega spomenika padlim v 1. svetovni vojni.Tu nadaljujemo desno po markirani poti, ki se prečno vzpne ob vznožju Malih Peskov. Višje nas pot pripelje do številnih ostalin 1. svetovne vojne, nato pa se še rahlo vzpne in nas pripelje na sedelce med Malimi Peski in Vrhom nad Peski (še nekoliko bolj desno pa so Veliki Peski). Nadaljujemo po markirani poti, s katere se kmalu v desno odcepi nemarkirana pot na Vrh nad Peski, mi pa nadaljujemo naravnost in omenjeni vrh obidemo čez melišča po njegovi južni strani. Po krajšem prečenju pridemo na Prag, kjer se nam priključi pot od jezera v Lužnici.Na Pragu, kjer je označeno razpotje, nadaljujemo naravnost v smeri Batognice (levo navzdol jezero v Lužnici, desno navzdol Krnsko jezero) po poti, ki se zmerno vzpenja po vršnem pobočju Batognice. Tej vse bolj razgledni poti nato sledimo do vrha, le tega pa dosežemo po 15 minutah nadaljnje hoje.Z Batognice nadaljujemo po sprva nekoliko slabše vidni poti, ki se nadaljuje po levi strani vrha. Pot, ki se sprva le rahlo spušča, nas kmalu pripelje v bolj strm svet, kjer se začnemo strmeje spuščati. Po kratkem spustu, pridemo do razmeroma strmih stopnic, po katerih se začnemo strmo spuščati. Na tem delu je zaradi drobirja na poti velika nevarnost zdrsa. Pot naprej se postopoma položi in nas le nekoliko naprej pripelje na Krnsko škrbino (do škrbine lahko pridemo tudi če na Pragu nadaljujemo po t.i. Severni poti, ki obide vrh Batognice; slednja je nekoliko krajša, a tudi bistveno manj razgledna). S škrbine nadaljujemo naravnost (levo planina Kuhinja, desno Krnsko jezero) po poti, ki se začne vzpenjati po travnatem pobočju gore. Tej vse bolj razgledni poti nato sledimo do razglednega vrha, le tega pa dosežemo po približno 30 minutah hoje od Krnske škrbine.

S Krna se podamo desno proti Gominškovemu zavetišču pod Krnom, kjer se lahko okrepčamo. Nato od zavetišča prečimo vzporedno s pobočjem do Krnske škrbine. Od tu se usmerimo levo oz. navzdol proti Krnskemu jezeru. Pot je na začetku precej strma, nato pa se postopoma položi. Ob čudovitih pogledih na okoliške vrhove prečimo travnato planino na Polju (na levi strani, nekoliko stran od markirane poti bomo opazili lovsko kočo) in se za njo spustimo do manjše dolinice tik  pred Krnskim jezerom. Markirana pot nas nato vodi po desni strani jezera ob vznožju melišča Malega Šmohorja. Do planine Duplje nadaljujemo po zložni poti, ki nas v slabih 10 minutah nadaljnje hoje pripelje do Koče pri Krnskem jezeru.

Od tu se naprej do razpotja na planini Duplje in se usmerimo levo proti Bogatinskemu sedlu, z desne pa se nam priključi pot od Krnskega jezera. Pot se lahkotno vzpenja in nas pripelje na razpotje Pod Lepočami, kjer na razpotju nadaljujemo levo v smeri Bogatinskega sedla. Od tu pa do sedla pot postane stmejša. Z Bogatinskega sedla se spustimo do Koče pod Bogatinom.

Tu pri koči zavijemo levo v klanec nad kočo. Pot se naprej  nekajkrat vzpne in spusti, nato pa nas po približno 30 minutah nadaljnje hoje pripelje do mesta, kjer se nam z desne priključi pot od Koče pod Bogatinom. Naprej skoraj neopazno prekoračimo opuščeno planino Razor, za katero se pot postopoma prične zmerno vzpenjati. Čez čas pot zavije desno in nas pripelje na razgledno neizrazito sedelce, na katerem opazimo stare oznake za Triglavski narodni park. Sledi kratek spust in pot nas pripelje do močvirnate planine na Kalu. Pot nato postopoma preide v redek gozd, kjer se nato z nekaj krajšimi vzponi in spusti nadaljuje vse do planine Lopučnice. Na planini Lopučnica je označeno razpotje, mi pa nadaljujemo rahlo desno v smeri Triglavskih jezer (levo Velika vrata in planina Za Skalo). Na drugi strani omenjene planine pot ponovno preide v gozd in se postopoma prične zmerno do strmo vzpenjati. Po približno pol urnem vzponu se pot položi in zavije ostro v levo. Sledi le še nekajminutni spust in pot nas pripelje do Koče pri Triglavskih jezerih.

Od Koče pri Triglavskih jezerih nadaljujemo v smeri Prehodavcev in Hribaric ter pot nadaljujemo mimo umetnega jezera Močivec. Že takoj za jezerom se pot prične zmerno vzpenjati po vse manj porasli dolini. Prijetna in razgledna pot nas naprej vodi po Dolini Triglavskih jezer, le ta pa nas hitro pripelje na označeno razpotje, kjer se v levo odcepi pot na Veliko oz. Lepo Špičje. Nadaljujemo v smeri Prehodavcev ter pot nadaljujemo po razmeroma zložni poti, ki najprej preči pas redkega macesnovega gozda, nato pa nadaljujemo po prijetni dolinici. Pot naprej se zmerno vzpne in nas pripelje na manjši preval, s katerega se nam odpre lep pogled na Jezero v Ledvicah. Markirana pot omenjeno jezero obide po desni strani, kjer se nadaljuje po obsežnih meliščih ob vznožju obeh Zelnaric. Za jezerom se pot z melišča vrne v Dolino Triglavskih jezer, po kateri nadaljujemo razmeroma zložen vzpon. Že povsem visokogorska pot, se višje za kratek čas strmeje vzpne, nato pa se povsem položi in nas po nekaj minutah nadaljnje hoje pripelje do Zelenega jezera. Od Zelenega jezera nadaljujemo po levi poti v smeri Zasavske koče (desno Hribarice), le ta pa se kmalu razcepi na dva dela. Nadaljujemo po levi poti, ki se vzpne direktno proti Zasavski koči (desna pot pa vodi mimo Rjavega jezera) in nas po nekaj minutah pripelje do neizrazitega grebena (meja med Primorsko in Gorenjsko). Tu nadaljujemo desno (levo Veliko Špičje, naravnost navzdol Trenta) po poti, ki nas mimo zimskega bivaka v nekaj minutah lahkotne hoje pripelje do Zasavske koče na Prehodavcih.

Do Koče pri Triglavskih jezerih se spustimo nazaj po isti poti. Od koče dalje obidemo Dvojno jezero po levi strani. Po nekaj minutah hoje od jezera prispemo do razpotja, kjer se nam z leve priključi pot s planine Blato. Tu nadaljujemo naravnost v smeri Črnega jezera. Sledi nekaj minut strmega spusta, nato pa se pot položi. Nadaljujemo po markirani poti, le ta pa v bližini Bele skale zavije ostro v levo ter se strmo spusti. Nižje se pot prične zmerno spuščati ter nas ob robu previsnih pečin, pripelje do manjšega studenčka, ki pa v sušnih obdobjih presahne. Nadaljujemo po razmeroma zložni poti, ki se nadaljuje ob robu Lopučniške doline. Počasi prispemo do Črnega jezera, kjer pot nadaljujemo po desni strani proti Domu na Komni.

Malo pred Domom na Komni se usmerimo levo po poti, kjer prispemo na isto pot, ki smo jo opravili pri vzponu. Spust opravimo po serpentinah do Koče pri Savici.

Note


all notes on protected areas

Public transport

Public-transport-friendly

Z avtobusom:

Avtobusna postaja Savica (do Bohinjske Bistrice tudi z vlakom, naprej avtobus), postaja pred kočo.

Avtobusna postaja Bohinj Zlatorog (do Bohinjske Bistrice tudi z vlakom, naprej avtobus), do koče - 45 min.

Getting there

Dostop do izhodišča:

Z avtoceste Ljubljana - Jesenice se usmerimo na izvoz Lesce in cesti sledimo proti Bledu in naprej proti Bohinjski Bistrici. Z vožnjo nadaljujemo proti Bohinjskemu jezeru (Ribčev laz), pri katerem pridemo na križišče, kjer nadaljujemo naravnost po levi (južni) strani jezera v smeri Ukanca in slapa Savice. Tej vse bolj ozki cesti, nato sledimo do velikega parkirišča pri koči Savica.

Parking

Parkiramo pri Koči pri Savici. Parkirišče je plačljivo.

Coordinates

DD
46.290958, 13.802419
DMS
46°17'27.4"N 13°48'08.7"E
UTM
33T 407756 5127072
w3w 
///clicked.sieving.fizzles
Arrival by train, car, foot or bike

Book recommendations for this region:

show more

Equipment

Priporočena oprema (poletje): /

Priporočena oprema (zima): dereze, cepin

Zemljevid: Triglav 1:25.000


Questions and answers

Ask the first question

Would you like to the ask the author a question?


Rating

5.0
(1)
Sly Z.
January 18, 2021 · Community

Photos from others


Reviews
Difficulty
moderate
Distance
59.1 km
Duration
21:27 h
Ascent
3,707 m
Descent
3,707 m
Public-transport-friendly Loop Multi-stage route Scenic Refreshment stops available Cultural/historical value Botanical highlights Geological highlights Healthy climate

Statistics

  • Contents
  • Show images Hide images
Features
2D 3D
Maps and trails
Duration : h
Distance  km
Ascent  m
Descent  m
Highest point  m
Lowest point  m
Push the arrows to change the view