Choose a language
Plan a route here Copy route
Long distance hiking trail recommended route

Od Kranjske Gore do Mosta na Soči

· 1 review · Long distance hiking trail · Upper Carniola
Profile picture of Joco 79
Responsible for this content
Joco 79
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, CC BY, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
m 1500 1000 500 100 80 60 40 20 km

Soča trail (Soška pot, Alpe Adria trail)

Kranjska Gora - Jezero Jasna - Ruska kapelica - Vršič - Kugyjev spomenik - Izvir Soče - Korita Mlinarice - Alpski botanični vrt Juliana - Trenta - Velika korita Soče - Bovec - Slap Boka - Kobarid - Tolmin - Most na Soči

Distance 115.3 km
34:52 h
2,283 m
2,904 m

Znamenitosti ob poti:

Kranjska Gora

Kranjska Gora je naselje z okoli 1.500 prebivalci in središče občine Kranjska Gora in pomembno turistično ter zimskošportno središče, ki stoji v zgornjem delu Savske doline ob izlivu Pišnice v Savo Dolinko. Okrog starega vaškega jedra je zgrajen nov, večinoma turistični del naselja s hoteli, počitniškimi stanovanji in hišami, rekreacijskimi objekti, trgovinami in žičnicami, ter smučarskimi progami in omrežjem kolesarskih in peš poti. Vse to daje Kranjski Gori z bližnjimi naselji Podkoren, Gozd Martuljek in Rateče podobo enotnega zgornjesavskega turističnega območja, pomembnega tako v letnem, kot tudi zimskem turizmu. Kranjska Gora je prizorišče pomembnih mednarodnih smučarskih tekmovanj v alpskem smučanju na Vitrancu in smučarskih skokih v Planici.

Zgornji del doline Save Dolinke je bil do 14. stoletja slabo poseljen; šele v začetku 14. stoletja so pričeli novonaseljenci v večji meri krčiti tamkajšne gozdove in jih spreminjati v kmetijska zemljišča. Kraj, ki se v starih listinah prvič omenja 1326 kot Chrainow je postal staro cerkveno in upravno središče za vasi od Podkorena do Srednjega vrha.

Naselje, ki je bilo v preteklih stoletjih precej odmaknjeno je postalo prometno dostopnejše, ko so 1870 zgradili železniško progo Jesenice - Trbiž, ki so jo opustili leta 1966. Z izgradnjo proge se je pričelo dnevno odhajanje delovne sile predvsem na Jesenice v tamkajšno železarno, istočasno pa tudi razvoj turizma. Med prvo svetovno vojno zgrajena cesta čez prelaz Vršič pa je olajšala dostop v gorski svet in dolino Soče.

8. aprila 1941 so kraj zasedle italijanske okupacijske enote, a so ga kmalu prepustile nemškemu okupatorju. Ta je začasno v njem naselil Nemce iz Ljubljane, ki so 1941 optirali za Nemčijo. Tik pred koncem vojne je prišlo do hudih bojev med partizani in umikajočo se nemško vojsko.

V starem vaškem jedru današnje Kranjske Gore stoji cerkev Device Marije Vnebovzete, v starih listinah prav tako prvič omenjena leta 1326 kot podružnica radovljiške prafare, je 1630 postala župnijska cerkev. Poznogotska stavba ima zvezdasto obokan prezbiterij in pravokotno ladjo, ki je bila v 19. stoletja podaljšana do prvotno prosto stoječega zvonika, postavljenega okoli leta 1500.

Med posvetnimi stavbami je najbolje ohranjena 300 let stara Liznjekova domačija (Borovška cesta 63), v njej je ob »črni kuhinji« in ohranjenem razporedu prostorov zdaj etnografska zbirka. V starem delu naselja je na rojstni hiši pisatelja, avtorja priljubljenih zgodb o Kekcu, J. Vandota spominska plošča (Podbreg 27).

Jezero Jasna

Jezero Jasna je ime dveh med seboj povezanih umetnih jezer, ki se nahajata v bližini Kranjske Gore ob cesti na prelaz Vršič.

Jezeri sta za potrebe turizma urejeni ob sotočju Male in Velike Pišnice. Ob sotočju je še manjši naravni kanjon in nekoliko skrita Hidroelektrarna Kranjska Gora.

Okoli Jasne so speljane sprehajalne poti, svoj začetek pa ima tu tudi po potresu leta 1980 zapuščena gozdna pot po dolini Male Pišnice. Zraven jezera so poleg apartmajev, tudi igrala in bronasti kip Kozorog na naravni skali, ki ga je med letoma 1986 in 1988 ustvaril kipar Stojan Batič.

Vršiška (Ruska) cesta

Povezavo med Kranjsko Goro in Trento so po vsej verjetnosti poznala že starodavna ljudstva, ki so živela na naših tleh. Prvi obiskovalci prelaza so bili verjetno lovci, sledili pa so jim pastirji. Tako so nastale prve poti čez prelaz, ki so mu takrat pravili Kranjsko sedlo. V srednjem veku so se v Trenti naselili ljudje. Življenje v tej zelo oddaljeni dolini je bilo izredno trdo, najbližja pot do civilizacije pa je vodila če prelaz Vršič v takratno Borovško vas (današnja Kranjska Gora). Ljudje so tam v zameno za sir, volno in kože dobili najnujnejše stvari za svoje preživetje. V 16. stoletju se je v Trenti razvilo fužinarstvo, kar je povzročilo izsekavanje gozdov. To je trajalo do 18. stoletja, nato pa je Trenta ponovno zamrla. Gore nad Kranjsko Goro je omenjal že Janez Vajkard Valvasor v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske, v njej je opisal tudi pot čez Kranjsko sedlo.

V 19. stoletju so prelaz večinoma uporabljali osamljeni pastirji, občasno pa so ga obiskali tudi znanstveniki, kot je bil npr. zdravnik Belsazar Hacquet. Opisal je fužine, geološko zgradbo kamnin in alpsko floro. Zadnje je objavil v Plantae alpinae carniolicae (1782). Okolico so obiskali še naslednji znani ljudje: Anglež Humphry Davy, francoski botanik Albert Bois de Chesne in kot planinca dr. Julius Kugy in dr. Henrik Tuma. Ker se je v drugi polovici devetnajstega stoletja obisk gora povečeval, so se začeli domačini preživljati kot gorski vodniki, povečalo pa se je tudi trgovanje z lesom.

Skozi zgodovino je prelaz dobil naslednja imena: Jezerca, Kranjski vrh, Mojstrovka Pass, Apenverein. Leta 1901 so na prelazu postavili prvo kočo Vosshutte, ki je danes znana kot Erjavčeva koča. Enajst let kasneje ji je sledila še Slovenska koča, ki je danes znana kot Tičarjev dom po zdravniku in planincu dr. Josipu Tičarju.

Čeprav je bilo do prve svetovne vojne še daleč, so se Avstrijci zavedali pomembnosti tega dela Slovenije, zato so leta 1907 v okolici Vršiča in na njem organizirali vojaške vaje, ki si jih je ogledal sam nadvojvoda Franc Ferdinand. Med vajami so različni rodovi vojske prečkali preval, zato so zanje zgradili zasilno cesto in več mostov ter tako postavili traso za bodočo cesto.

Gradnja ceste

23. maja 1915 je Italija, do takrat še zaveznica, napadla Avstro-Ogrsko. Na slovenskem ozemlju, ki je mejilo na Italijo, se je oblikovala Soška fronta, raztezala se je vse od Rombona pa do izliva Soče v Jadransko morje. Ker je bil ta del Slovenije izredno odročen in je imel slabe cestne povezave, se je avstrijsko poveljstvo odločilo, da za oskrbo svojih čet čez prelaz Vršič zgradi cesto.

V ta namen je v Kranjsko Goro prišlo več kot 10.000 ruskih vojnih ujetnikov, ki so bili nastanjeni v sami vasi, v barakah v dolini reke Pišnice, na poti proti Klinu ob Erjavčevi koči, skratka povsod, kjer je bilo dovolj prostora. Avstrijci so jih zaposlili pri različnih gradbenih delih. Širili in utrjevali so že obstoječo cesto, gradili zidove in mostove, klesali kamenje ter opravljali različna zemeljska dela. Gradnjo cest je vodil štab avstrijskih pionirskih enot, med katerimi je bilo tudi nekaj civilistov. Traso ceste so razdelili na 12 ali 13 odsekov; vsak odsek je prevzel en inženir. Dela na vseh odsekih so se začela hkrati. Poveljstva posameznih cestnih odsekov so bila v Kranjski Gori, Koči na Gozdu, Erjavčevi koči in Tičarjevem domu. Cesto so poimenovali po nadvojvodi Evgenu, >>Erzherzog Eugen Strasse<<.

Dela so se začela leta 1915, takoj ko je sneg skopnel. Cesto so gradili izključno ruski ujetniki, ki so bili razdeljeni na posamezne oddelke. Vsak oddelek je imel 25 mož, stražil jih je avstrijski vojak, dodeljen pa mu je bil še tolmač, ki je bil pogosto Jud. Stražarji so praviloma z ujetniki ravnali grobo, vsak najmanjši prekršek je bil strogo kaznovan. Poleg tega so bile delavne razmere na gradbišču neznosne. Ujetniki so bili slabo oblečeni in hranjeni, zato so začele razsajati različne bolezni (kolera, tifus, črne koze in različne mrzlice), okužbe so se po navadi slabo končale, zato je bila smrtnost med ujetniki izredno visoka. Smrtni davek so terjale še pogoste delovne nesreče. Umrle ruske vojake so pokopavali na kranjskogorskem ali trentarskem pokopališču, v bližini koč in kjerkoli ob cesti.

Gradnja ceste je sicer lepo napredovala, promet je po njej stekel že v novembru 1915, še preden je zapadel prvi sneg. Novo odprto cesto sta si prišla ogledat nadvojvoda Friderik in Evgen, po katerem je cesta dobila ime. Njemu v čast so na prelazu postavili spomenik, ki ga je gradilo okoli 200 ujetnikov. Takoj ko je bila cesta odprta, je po njej že stekel tovor za fronto. Prevoz tega je začasno preprečil snežni plaz. Da se kaj podobnega ne bi ponovilo, so cesto in žičnico prestavili bolj proti Prisojniku, na trentarski strani pa so proti plazovom zgradili predor. Ta del ceste je danes opuščen, vendar ga je še možno videti, poteka pa mimo Poštarskega doma.

Vse do preboja fronte so cesto neprestano širili in jo vzdrževali. Po preboju so se čez preval v notranjost Avstro-Ogrske valile številne kolone italijanskih vojnih ujetnikov in tovori zaplenjenega materiala.

Snežni plaz

Domačini so že med samo gradnjo načrtovalce ceste opozarjali pred nevarnostjo plazov, vendar jih ti niso poslušali in cesto gradili po svoje. Edina zaščita proti plazovom bi bile protilavinske strehe. Lastnik gozdov, Zakotnik, je predlog za gradnjo predal v Beljak generalu Rohru, kjer je bila komanda 6. kora. Vojna uprava je Zakotnikov predlog odobrila in protilavinske strehe so bile postavljene od Močila čez vrh prelaza do Tičarjeve koče, kjer je bila nevarnost plazov z Mojstrovke največja. Do zime so bile strehe nared in graditelji so bili prepričani, da so tako rešeni pred morebitnimi plazovi.

Zima 1915/1916 je bila nenavadno mila, celo januarja in februarja še ni bilo snega. V začetku marca pa je začelo snežiti kot še nikoli prej. Poveljstvo je ujetnikom ukazalo naj sneg kidajo brez prestanka saj je novozapadli sneg začel resno motiti oskrbo na fronti. Medtem pa se je moker sneg začel nabirati na gorskih vrhovih okoli prevala.

Na pepelnično sredo, 8. marca 1916 ob enih popoldan pa se je zgodila tragedija. Z južnega pobočja Mojstrovke in Robičja je proti prevalu pridrvel plaz mokrega in težkega snega, ki je silovito udaril v protilavinske strehe, jih polomil in pot nadaljeval čez naselje ruskih ujetnikov. Popolnoma je uničil tudi 20-metrski spomenik nadvojvodi Evgenu. Plaz je segal od Tičarjevega doma, ki ga je nagnil za 15º, pa do Erjavčeve koče. Na tej razdalji je plaz zasul vse, kar se mu je postavilo nasproti. Kakšno opustošenje je plaz povzročil, so ugotovili šele spomladi, ko se je sneg začel taliti. Pokopani pod snegom so bili zmaličeni: tramovi od streh so jim potrgali glave in ude, telesa so bila izmaličena do neprepoznavnosti. Iz območja plazu so skoraj vsak dan odpeljali okoli 15 mrtvih in jih pokopali na različnih pokopališčih v okolici prevala. Zaradi vojne so bili podatki o žrtvah strogo varovani. Uradni podatki govorijo, da naj bi bilo mrtvih med 200-300 ruskih ujetnikov in stražarjev, domačini pa pravijo da jih je bilo več, in sicer kar okoli 600.

Točno število žrtev gradnje ceste ni znano.

»To je zgodovina ceste čez Vršič, ki bi se morala imenovati pravzaprav “Ruska cesta”, ker so jo zgradili samo Rusi. Zahtevala je od ruskih ujetnikov mnogo trpljenja in mnogo človeških žrtev. Številke nikdar niso bile znane, ker jih je komanda držala v strogi tajnosti, računam pa po svojem preudarku, da je na cesti čez Vršič dalo svoje življenje najmanj 10 000 Rusov.«.

»Na tragični dogodek (po različnih navedbah je bilo žrtev med 8000 in 10.000, bodisi zaradi izčrpanosti, mraza ali nesreč) spominjata grobišči pod Erjavčevo kočo in grobnica ob Ruski kapelici, kamor so posmrtne ostanke prenesli leta 1937.«.

V spomin vsem žrtvam so ujetniki med gradnjo ceste na 8. serpentini postavili Rusko kapelico, avstrijski oficirji pa lesen križ poimenovan Ruski križ. Na križu je napis avstrijskega pesnika Petra Roseggerja:>>Al' na sever, al' na jug, vsaka cesta vodi k cilju. Al' v boj, al' v mir, o tem odloča božja volja.<<

Ruska kapelica

Ruska kapelica je kapelica, postavljena v spomin ruskim vojakom, ki jih je zasul snežni plaz med gradnjo ceste čez gorski prelaz Vršič. Kapelica je urejena v pravoslavnem slogu, ki izraža vero vojakov, ki so na tem mestu preminili. Zgradili so jo leta 1916. Od njej pa je tudi grob teh vojakov. Spomenik na grobu je v obliki piramide z napisom v ruščini: »Sinovom Rusije«. Ruska kapelica je vpisana v Register kulturne dediščine Slovenije kot kulturni spomenik lokalnega pomena.

Prelaz Vršič (1611 m) 

Vršič je gorsko sedlo in najvišji slovenski cestni prelaz (tudi najvišji v Vzhodnih Julijskih Alpah), ki povezuje Kranjsko Goro (Gorenjsko) s Trento (Primorsko). Cesto preko prevala so zgradili med 1. svetovno vojno vojni ujetniki, predvsem Rusi. Na njihove žrtve spominja Ruska kapelica nad cesto med Mihovim domom in Kočo na Gozdu. Prelaz je lahko del leta zaprt zaradi snega.

Vršič velja za eno pomembnejših izhodišč za planinske ture na vrhove Mala Mojstrovka (2332 m) in Velika Mojstrovka (2366 m), Planja (2453 m), Prisojnik (Prisank) (2547 m), Razor (2601 m), Šitna glava (2087 m), Slemenova špica (1911 m), Sovna glava (1750 m), Suhi vrh (2109 m); ali krajše sprehode po bližnji okolici.

V bližini so planinski domovi: Erjavčeva koča (1525 m), Tičarjev dom (1620 m), Koča na Gozdu (1226 m) in Poštarski dom na Vršiču (1688 m).

Erjavčeva koča (1525 m)

Koča stoji na hribčku ob vršiški cesti na severni strani prelaza. Prejšnjo leseno kočo je zgradila in 14. julija 1901 odprla kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva. Po 1. svetovni vojni je kočo prevzelo SPD, ki jo je popravilo in povečalo ter odprlo 30. julija 1922; poimenovali so jo po naravoslovcu in pisatelju Franu Erjavcu (1834-1887). Po 2. svetovni vojni so kočo prevzeli jeseniški planinci, ki so jo obnovili in odprli 15. septembra 1946. Leta 1949 so iz Kranjske Gore napeljali elektriko, leta 1951 pa še telefon. Stara lesena koča je sčasoma dotrajala, zato so se v PD Jesenice odločili, da jo bodo nadomestili z novo, sodobnejšo postojanko. Spomladi 1987 so podrli staro kočo in začeli graditi novo; jeseni so bila gradbena dela končana. Zaradi finančnih težav so jo gradili postopoma. Slovesno so jo odprli 1. avgusta 1993.

Razgledi:

Od koče je lep razgled, zlasti na vzhodno stran. Vzhodno se nad melišči suhe Pišnice dvigajo mogočna zahodna ostenja Prisojnika, lepo vidimo obraz "Ajdovske deklice, ki so ga oblikovale odlomljene skale, levo pa se nad Krnico dvigajo Martuljške gore s Špikom in Škrlatica; razgled proti jugu zapira pobočje Vršiča; zahodno se nad vršiško cesto dviga pobočje proti prevalu Vratica med Nad Šitom glavo na levi in Robičjem na desni, ki se razteza proti severu v smeri proti Kranjski Gori.

Dostop:

Avto, avtobus: po asfaltni regionalni cesti iz Kranjske Gore 11km, in iz Bovca skozi Trento in čez Vršič 34km; parkirni prostor je v bližini koče.

AP Erjavčeva koča in Kranjska Gora: AP je v bližini Erjavčeve koče; iz Kranjske Gore po cesti in bližnjicah 2h45.

Tičarjev dom (1620 m)

Dom stoji na trentski strani vrha Vršič in tik nad vršiškim prelazom, prek katerega pelje cesta Kranjska Gora-Trenta-Bovec. Prvo kočo na tem mestu je kot protiutež nemškoavstrijski Vossovi koči (sedaj Erjavčeva koča) zgradilo SPD na pobudo in ob pomoči dr. Josipa Tičarja, predsednika Kranjskogorske podružnice SPD; z imenom "Slovenska koča so jo odprli 4. avgusta 1912. Med 1. svetovno vojno so jo zasedli avstrijski vojaki, med obema vojnama pa italijanski financarji. Po osvoboditvi so kočo v zelo slabem stanju prevzeli jeseniški planinci, ki so jo popravili in opremili ter odprli 15. septembra 1946. Po smrti dr. Josipa Tičarja (1875-1946) so jo preimenovali v Tičarjev dom, kar je bila zahvala očetu slovenskega planinstva v Gornji Savski dolini in soustanovitelju GRS. V letih 1964-1966 so zraven starega dotrajanega doma zgradili nov, velik in sodobno urejen dom, ki so ga slovesno odprli 31. julija 1966. Stari dom so porušili. V začetku aprila 1975 je velikanski snežni plaz z Mojstrovke porušil pročelje doma, ki pa so ga takoj obnovili. Ob cesti so postavili kiosk za prodajo razglednic in spominkov, v domu pa so v zadnjih letih marsikaj izboljšali in posodobili. Leta 1992 so obnovili električno in vodovodno napeljavo ter posodobili kuhinjo. Dom je odprt od začetka maja oz. junija do konca oktobra.

Razgledi:

Od doma je širši razgled le proti jugu. Na vzhodni strani se za južnim pobočjem Vršiča in Sovno glavo kaže ostenje Prisojnika; na južni strani vidimo cesto, ki se spušča proti Trenti in del Velike planine, zadaj pa nad Zadnjo Trento verigo vrhov s Srebrnjakom in Bavškim Grintavcem. 

Dostop:

Avto, avtobus: na prelaz Vršič po asfaltni regionalni cesti iz Kranjske Gore 12km, in iz Bovca skozi Trento 33km; s prelaza do doma 3 minute.

AP Vršič, Kranjska Gora: AP na Vršiču je v bližini doma; iz Kranjske Gore po cesti in bližnjicah 3h.

Poštarski dom na Vršiču (1688 m)

Dom stoji na terasi južno pod 1737 m visokim Vršičem, ki se dviga nad cestnim prelazom. Tu, kjer je zdaj dom, je bila med obema vojnama obmejna stražnica. Leta 1952 jo je prevzel planinski aktiv Poštar Jesenice in jo preuredil v manjšo planinsko kočo, ki so jo odprli 22. julija 1952. Naslednje leto so ljubljanski in gorenjski planinci PTT namesto te koče zgradili novo, večjo Poštarsko kočo na Vršiču in jo odprli 9. avgusta 1953; upravljanje je prevzelo novoustanovljeno PD PTT Ljubljana. V letih 1974-1977 so zgradili večji prizidek in ga povezali s staro postojanko, ki so jo obnovili in preuredili; kočo so preimenovali v dom, ki so ga odprli 2. julija 1978. Leta 1985 so poleg doma dogradili pomožni objekt, v katerem so tudi sobe za prenočevanje. 

Razgled: 

Poštarski dom na Vršiču ima med vsemi vršiškimi postojankami najlepši razgled; na vzpetini pred domom je razgledna plošča z označenimi vrhovi, ki se vidijo. Na vzhodni strani je v bližini ostenje Prisojnika, kjer lepo vidimo obraz Ajdovske deklice, ki so ga oblikovale odlomljene skale; na južni strani sledimo nekaj časa cesti v Trento, nad katero vidimo na levi Veliko Špičje, za njim pa Krn in vrhove nad Peski, desno pa Srebrnjak, Bavški Grintavec in Pelce; na zahodni strani se nad vršiškim prelazom dviga Mojstrovka; na severni strani je nad cesto greben, ki se vleče od Mojstrovke do Kranjske Gore z Robičjem v ospredju, desno pod cesto pa dolina Velike Pišnice; ob cesti vidimo Mihov dom, desno obširno Krnico, nad katero se dvigajo Martuljške gore s Špikom, Mala in Velika Martuljška Ponca ter Škrlatica, na severu pa vidimo nad Zgornjo Savsko dolino najbolj zahodni del Karavank.

Zanimivejše ture: 

Izvir reke Soče - 2 h 15.

Soška pot

Soška pot je ena izmed naravoslovnih učnih poti v Triglavskem narodnem parku (TNP) in vodi obiskovalce od izvira Soče po dolini Trente do meje parka pri Kršovcu, kjer se končna na eni od bovških pohodnih poti.

Je najstarejša pot v parku. Poteka po urejenih poteh izven cest, obide množico naravnih, kulturnih in zgodovinskih znamenitosti in je opremljena z informativnimi tablami poučne vsebine, kot smerokaz pa služijo informacijski stebrički TNP. Pot pogosto prečka reko Sočo preko zanimivih visečih brvi.

Pot je razdeljena na dve zaokroženi etapi. Prvi del poti od izvira do vasi Log v Trenti je bila urejena najprej, drugi del pa nekaj let kasneje. V celoti je dolga 20 km, vendar jo je smiselno prehoditi v dveh delih, saj se na posamezni etapi, zaradi ogledovanja, zamudimo precej dlje, kot pa bi se zaradi same hoje.

Na štirih lokacijah stojijo informativne table, ki pohodnike seznanijo s potjo in Triglavskim narodnim parkom. Te lokacije so: Koča pri izviru Soče, Kugyjev spomenik, Informacijsko središče TNP v Logu in v vasi Soča.

Ob poti je še 16 informativnih točk označenih s tablami na katerih so opisane bodisi splošne značilnosti v parku (rastlinstvo, živalstvo, geografija) ali posamezna znamenitost ob Soški poti.

Informacijske točke so naslednje:

  • Izvir Soče do katerega se v slabe pol ure povzpne po zahtevni, zavarovani poti od Koče pri izviru Soče. Izvir ima kraški značaj in se nahaja v jami, v kateri je manjše jezerce iz katerega se voda zlije v strugo. Od tod dalje teče skozi sotesko v strmem padcu vse do sotočja z Limarico, po tem se umiri in spremeni v zanimivo gorsko reko. Vode, ki napajajo izvir se zbirajo na območju Jalovca, Šit, Travnika in Mojstrovk, zato ima Soča značilen hudouren značaj in smaragdno zeleno barvo.
  • Na drugi informacijski točki se pohodnik seznani z obliko površja zgornjega dela doline Trente, ki je zelo razgibano, ima strma pobočja, globoke doline v obliki črke U, torej ledeniškega nastanka. Dno doline in brežine so gozdnate, prevladuje smreka, precej je bukve, v višjih legah raste macesen, na prisojni strani pa gaber in jesen. Nekaj je tudi črnega bora.
  • Na tretji informacijski točki je govora o značilnostih zgornjega toka reke, ki ima močan strmec, reka je izdolbla globoko sotesko, struga je polna balvanov, pojavljajo se slapiči, brzice in tolmuni.
  • Obiskovalci se ustavijo pri spomeniku dr. Juliusu Kugyju, ljubitelju trentarskih gora, ki ga je izdelal Jakob Savinšek, PZS pa ga je postavila leta 1953.
  • Naslednja točka predstavlja stransko dolino potoka Mlinarice, hudournega potoka, ki priteče izpod Razorja in je izdolbel en kilometer dolgo in sto metrov globoko sotesko, delno kot korita z 8 m visokim slapom na ustju.
  • Sledi obisk alpskega botaničnega vrta Alpinum Juliana, do katerega je potrebno stopiti nekaj mestrov s Soške poti. Botanični vrt je leta 1926 ustanovil Albert Bois de Chesne iz Trsta. Tukaj raste okrog 600 vrst rastlin. Od leta 1951 je vrt zavarovan kot naravni spomenik.
  • Na bližnji skali je spominska plošča, ki jo je leta 1957 PZS postavila v spomin znemenitim trentarskim gorskim vodnikom, ki so odkrivali gore in bili tudi prvopristopniki nanje. To so bili Jože in Andrej Komac, Anton Kravanja, Ivan Berginc, Anton Tožbar, oče in sin, pa tudi drugi vodniki in graditelji planinskih poti.
  • V zaselku Pri Cerkvi se obiskovalec spozna s fužinarstvom, ki v Trenti sega v 16. st. in se je ohranilo do 1778 leta. Zaselek je poimenovan po rudarski cerkvi Device Marije Lavretanske, ki je bila zgrajena 1690 leta. V začetku 20. stoletaj je bila preurejena. Notranjost je leta 1945 poslikal Tone Kralj, v oltarni niši seje od baročne cerkve ohranil kip "črne matere božje".
  • Na sedmi informacijski točki je opisano živalstvo v TNP. V visokogorju živijo gamsi, kozorogi, v dolini srnjad in jelenjad, občasno pa pride tudi medved.
  • V Logu v Trenti je ohranjena žaga venecijanka, sicer pa je bilo včasih v dolini več mlinov in žag.
  • Na deveti točki je opisan panoramski pogled na Triglav in njegove sosede Pihavec in Kriške pode.
  • Sledi zaključek prve etape z ogledom Informacijskega središča TNP, v katerem so različne razstave, multivizija, video instalacije "Skrivnosti Soče - Časovno obzorje" o podvodnem svetu reke Soče in Trentarski muzej s predstavitvijo etnološke dediščine ter kulturnega in zgodovinskega izročila Trente.
  • V nadaljevanju se Soška pot v celoti preseli na orografsko levi breg Soče, v dolino Spodnje Trente.
  • Najprej preči velik skalni podor pri Plajerju (nastal leta 1989), na nasprotni strani pa se vidi podor pod Berebico (nastal leta 1993). Podori so značilni za Zgornje Posočje in so predvsem posledica potresov.
  • Na enajsti točki so opisane rastline in njihove združbe značilne za skalne razpoke. To je praviloma bolj vlažno okolje v katerem uspevajo mahovi, lišaji in alge.
  • Soška pot preči naselje Vrsnik in gre mimo kmetije Jelinčič. Za trentarske kmetije je značilna ovčereja, v manjši meri tudi kozjereja, saj je pašnih površin malo, pa še te so praviloma v visokogorju. Tukaj živi posebna pasma - bovška ovca, še bolj znan pa ovčji sir. V bližini je še ena naravna znamenitost, to so Mala korita Soče. Dolga so 100 metrov, globoka do 6 metrov in mestoma ožja od 1 metra.
  • V Soški dolini se je oblikoval poseben tip hiše. Trentarska hiša je nadstropna. V pritličju je hlev z gospodarskimi prostori, ima zunanje stopnišče in ganjk, v nadstropju je stanovanje, na podstrešje pa so spravljali seno. Gre za tipično stavbno dediščino, ki je v tej dolini (v vaseh Trenta, Soča, Lepena in zaselkih) še dobro ohranjena.
  • Eno največjih znamenitosti predstavljajo Velika korita Soče pri Mišji vasi. Dolga so 750 m in globoka od 10 do 15 m. Ponekod so široka samo 2 m.
  • Na petnajsti točki je predstavljena še ena posebnost Soče, to je endemična soška postrv. Njena značilnost je velika glava in marmornat vzorec na sivobeli podlagi. Zraste od 59–70 cm.
  • Na zadnji informativni tabli lahko pohodnik prebere o Lokalni turistični organizaciji Bovec in njenih sprehajalnih poteh po Zgornjem Posočju. Te poti so praviloma tematske in povezujejo naravne, kulturne in zgodovinske znamenitosti območja. Tukaj so tudi zadnja Korita pri Kršovcu, tudi Zmuklica, dolga 150 m in tudi samo 1,5 metra široka. Tukaj je tudi zadnja brv, ki pohodnika popelje na cesto.

Dr. Julius Kugy, spomenik (823 m)

Dr. Julius Kugy, gornik in planinski pisatelj, se je rodil 19, julija 1858 v Gorici, umrl 5. februarja 1944 v Trstu. Po očetovi in materini strani je imel slovenske prednike. Očetov rod je živel Pod Lipo pri Podkloštru na Koroškem, mati pa je bila najstarejša hči slovenskega pesnika Jovana Vesela — Koseskega. Dr. Julius Kugy je študiral pravo na Dunaju, kjer je leta 1882 doktoriral. Živel je. v Trstu kot veletrgovec. »Kugy se v svojem širokem kozmopolitizmu za izvor in preteklast svojega rodu ni prida zanimal« je v Planinskem vestniku zapisal prof. France Avčin ob odkritju spomenika v Trenti in še nadaljeval »Kugy je često sam priznaval, da je slovenskega pokolenja.« Starši so govorili nemško, kot je bilo takrat v navadi v meščanskih družinah in so tudi Juliusa vzgojili v tem jeziku.

Kugy se je sprva zanimal za gore kot navdušen botanik. V Trenti je iskal čudežno rožo Scabioso Trento; ob tem je odkrival lepote te doline in Julijskih Alp. Leta 1875 je bil prvič na Triglavu, na Jalovcu pa leta 1878; leta 1880 so Kugy ter vodnika Andrej Komac in Matija Kravanja prvi splezali na Škrlatico. Do leta 1912 je sistematično prehodil in preplezal Julijske Alpe ter opravil okoli 50 prvenstvenih vzponov. Spremljali so ga trentarski vodniki. Najprej stari Anton Tožbar - Špik, ki mu je 21. aprila 1871 pod Planjo odgriznil obstreljeni medved spodnjo čeljust in del jezika, potem Andrej Komac - Mota in Jože Komac - Pavr, ki so mu Trentarji zaradi njegovih plezalnih sposobnosti in podvigov nadeli vzdevek »Divji Jože«. Kugyja je veliko spremljal tudi znani vodnik Anton Ojcinger iz Ovčje vasi pri Trbižu.

Lepote Julijskih Alp in svoja doživetja je opisoval v avstrijskih gorniških časopisih in italijanskih revijah. Napisal je 7 knjig, ki so vse izšle tudi v slovenskem prevodu. Prva in najboljša »Iz življenja gornika« je izšla leta 1925. Z občutenimi toplimi besedami je predstavil slovenske gore vsemu svetu.

Posebno priznanje pa si Kugy zasluži zaradi svojega iskrenega, toplega človeškega odnosa do vodnikov in drugih preprostih ljudi, s katerimi je skupaj plezal ali se z njimi srečeval v Trenti in drugih krajih.

Slovenski planinci so se velikemu gorniku in poetu Julijskih Alp oddolžili s spomenikom, ki so ga odkrili 3. avgusta 1953 ob praznovanju 60-letnice ustanovitve SPD. Velik bronast kip, delo kiparja Jaka Savinška, upodablja Kugyja, kako sedi na skali in zamaknjeno gleda Jalovec, eno njegovih najljubših gora.

Koča pri izviru Soče (886 m)

Koča stoji ob cesti v Zadnjo Trento malo pod izvirom reke Soče. Prvo skromno kočo je PD Jesenice preuredilo iz bivšega italijanskega vojaškega objekta in jo odprlo 7. junija 1953 v počastitev 60-letnice SPD. Kljub vzdrževanju objekt ni zdržal zahtev naraščajočega turizma, zato so ga temeljito obnovili in razširili ter uredili kiosk za prodajo spominkov, razglednic in planinske literature; prenovljeno in povečano kočo so odprli leta 1973. Ker delovni in sanitarni pogoji zaradi vsako leto večjega obiska ne ustrezajo več, so leta 1994 začeli s pripravami za adaptacijo in razširitev koče.

Koča je odprta od prvomajskih praznikov do konca oktobra.

Razgledi:

Od koče ali njene bližine vidimo proti vzhodu stene Prisojnika, Razorja ter grebena od Razorja proti Trenti s Planjo, Kanceljni in Goličico, ki se dvigajo nad Trento; na južni strani se pogled ustavi na bližnjem grebenu, v katerem se zvrstijo proti jugozahodu vrhovi Ušje, Vratica, Trentski Pelc, Srebrnjak in Bavški Grintavec; zahodno se razprostira prostorna dolina Zadnje Trente, ki jo zapira greben s Skutnikom, štirimi vrhovi Pelcev ter Malim in Velikim Ozebnikom; severno stran Zadnje Trente zapirajo južna pobočja Velike Dnine.

Zanimivejše ture:

  • Izvir reke Soče - 15 min.
  • Spomenik dr. Juliusu Kugyju (1858-1944) na vzpetini med Sočo in Mlinarico - 45 min.
  • Planinski botanični vrt Juliana v Trenti (800 m) - 1 h.
  • Planina Zapotok (1385 m) 2 h.

Izvir reke Soče ter opis reke Soče

Reka Soča izvira iz skalne votline (980 m) izpod Šnite, kot se imenuje del južnega pobočja Velike Dnine. Kristalno čista voda vre iz votline, potem pa pada v slapičih prek nizkih pragov in v brzicah po kamniti strugi v dno doline. Izvir in tok reke do Loga se je nekoč imenoval Snita; Soča je nastala šele po pridružitvi Krajcarice iz Zadnjice.

Sóča (it. Isonzo, furlansko Lusinç) je reka v zahodni Sloveniji in severni Italiji. Izvira iz kraškega izvira v spodnjem delu pobočja Velike Dnine, teče po ledeniško preoblikovani dolini Trente in nato skozi Bovško kotlino. Pri Žagi zavije proti jugovzhodu in teče proti Kobaridu pod Napolonovim mostom. Po dolini se nato vije do Mosta na Soči, nato po ozki soteski do Solkana. Pri Gorici vstopi v Furlansko nižino in se v široki delti izlije v Tržaški zaliv Jadranskega morja. Za porečje Soče se uporablja pokrajinsko ime Posočje.

Večji levi pritoki so Tolminka, Idrijca in Vipava.

Večji desni pritoki so Koritnica, Učja, Boka in Ter (Torre).

Začetek Soče je kraški izvir v spodnjem delu pobočja Velike dnine nekaj deset metrov nad dnom doline Zadnje Trente, v nadmorski višini 990 m. Spomladi in poleti je najzgornejši del Soče lep alpski potok, ki prek manjših slapičev teče mimo Koče pri izviru Soče proti dnu doline, kjer se mu kot prvi pridruži pritok iz Zadnje Trente. Ta voda teče večino časa skozi grušč in prod v dnu doline, ob močnem deževju kot divji hudournik po široki beli strugi. Do prve manjše razširitve z zaselkom Na Logu, kjer se ji iz doline Zadnjice pridruži levi pritok Krajcarica (tudi Zadnjica), teče Soča po strmi strugi in v nekaj kilometrih premaga višinsko razliko skoraj 250 m. Za ta del reke do Loga je poznano tudi staro ime Šnita. Od tu naprej teče modro zelena reka po dnu ledeniško preoblikovane doline Trenta proti jugozahodu med vršaji hudourniških pritokov in podori in se tik pred izlivom levega pritoka Vrsnik zaje v slikovita korita, ponovno tudi nekaj kilometrov dolvodno pred izlivom levega pritoka Lepenjice. Še nekoliko niže vstopi reka v Bovško kotlino. Ta zgornji del doline ima izrazito alpske poteze, z značilno poselitvijo samotnih kmetij, ki stojijo na prodnih terasah ali vršajih soških pritokov.

Pod vasjo Kal-Koritnica se Soči pridruži močan desni pritok Koritnica, ki priteka izpod Mangarta, že v Trenti in Bovški kotlini bogatijo Sočo tudi številni kraški izviri, mdr. Glijun in Boka izpod Kanina. V Bovški kotlini se je Soča vrezala do 80 m globoko v rečne in ledeniške nanose in izdelala obsežno teraso, na kateri stoji Bovec. Njen strmec se v kotlini močno zmanjša in reka teče v številnih pramenih med bleščeče belimi prodišči, zelo priljubljenimi med poletnimi obiskovalci. Nekoliko niže, pri Žagi, naredi značilen kolenast zavoj okrog Polovnika, sprejme z desne pritok Učjo in vstopi v širšo dolino, nastalo ob še vedno aktivnem idrijskem prelomu. Do Kobarida je reka globoko zarezana v rečne in ledeniške nanose, v katerih so izrazite terase, mestoma se prebija med velikimi podornimi skalami (med Srpenico in Trnovim) ter skozi slikovito sotesko med Trnovim in Kobaridom, izjemno priljubljeno med ljubitelji divjih voda.

Med Kobaridom in Tolminom ima dolina smer proti jugovzhodu (zaradi idrijskega preloma). Reka ima tu manjši strmec in teče med širokimi belimi prodišči, naselja pa so odmaknjena od reke, razmeščena po izrazitih prodnih terasah ali vršajih pritokov. Na največjem, vršaju levega pritoka Tolminke, stoji mesto Tolmin in tu se reka obrne proti jugu ter za kratek hip zaustavi v umetnem jezeru, ob katerem stoji Most na Soči tik nad izlivom levega pritoka Idrijce. Do sem je v zadnji ledeni dobi segal skoraj 70 km dolg Soški ledenik in med drugim zapustil do 50 m visoko čelno moreno, na kateri stoji večji del Mosta na Soči. Tu Soča vstopi v več kot 30 km dolgo sotesko med gozdnatimi pobočji Kanalskega Kolovrata na zahodu in Banjšicami na vzhodu, ki se le tu in tam nekoliko razširi, da je prostor za večja naselja na terasah (Ročinj, Kanal, Anhovo in Deskle).

Pri Solkanu vstopi Soča na Goriško polje, ki je po nastanku velik prodni vršaj Soče in najvzhodnejši odrastek Furlanske nižine. Vršaj je nastal z močnim nasipanjem proda v zadnji ledeni dobi, s katerim je reka svoj levi pritok Vipavo potisnila prav pod severno vznožje Krasa. Na ravnini na levem bregu stojita sestrski mesti, starejša Gorica (it. Gorizia) in novejša Nova Gorica. Od izliva Vipave navzdol teče Soča sprva tik ob vznožju Krasa mimo Gradišča ob Soči (it. Gradisca d′Isonzo) in Zagraja (it. Zagrado). Pod Vilešem (it. Villesse) se reki z desne pridruži še Ter (Torre), zadnji večji pritok, nato pa se nekaj kilometrov niže v široki delti izlije v Tržaški zaliv. Ravninska delta je sestavljena iz dveh zelo različnih delov: zgornji del, nekako do črte Červinjan (it. Cervignano del Friuli) – San Valentino – Staranzano, je zgrajen iz apnenčastega proda, ki sta ga v zadnji ledeni dobi nasula Soča in Ter (Torre), nekoliko višji, sušnejši ter intenzivno obdelan in poseljen, spodnji del pa je holocenske starosti, nižji, mokroten in preprežen s starimi strugami Soče. Obala delte je nizka in močvirna z bogatimi mokriščnimi habitati in je skupaj s spodnjim tokom reke dolvodno od izliva Tera zavarovana kot naravni rezervat Foce dell'Isonzo

Korita Mlinarice

Korita Mlinarice se nahajajo v dolini reke Soče in so široka 1 meter, ter visoka 100 metrov. Reka Mlinarica se pa izlije v reko Sočo, skorajda neopazno.

Odmaknjena visokogorska krnica Mlinarica leži med Prisojnikom in Razorjem. S svojimi snežišči napaja potok Mlinarico.

Potok Mlinarica ima velik padec, saj je na primer na 700 metrih dolžine 300 metrov padca. Potok je izdolbel Korita Mlinarice. V spodnjem delu korit najdemo 8 metrov visok slap, nad njim pa sta dva polkrožna erozijska lonca ali imenovana tudi draslji. V notranjem delu, ki ga ne moremo raziskati brez opreme, je še več slapov, skočnikov in tolmunov.

Korita Mlinarice so leta 1990 razglasili za naravno znamenitost. Športne aktivnosti v koritih niso dovoljene.

V starih časih bi Trentarski župnik naj imel svete bukve. Ko jih je nekega dne zaupal v varstvu svojemu cerkovniku in se je ta napil, mu je bukve izmaknil oziroma ukradel nek hudobec. Hudobec se je zapodil v beg in pri siloviti hitrosti je udaril v skalo ter obnemogel. Iz te počene skale pa je nato pritekla voda iz potoka Mlinarice.

Korita Mlinarice dostop:

Do Korit Mlinarice lahko pridemo po Soški poti. Do njih je pa samo 5 minut hoje iz Zgornje Trente. Do tega izhodišča pa pridemo tako, da parkiramo le nekaj 100 metrov za oznako 49. Srpetina Vršiške ceste. Parkirišče ni v senci.

Od parkirišča gremo po potki, najprej čez viseči most in tam gremo po desni potki, čez nekaj minut pa pridemo do Korit Mlinarice, oziroma samo do vstopa do Korit, saj do korit ne moremo, ker je pot zaprta, zaradi padajočega kamenja.

Alpski botanični vrt Juliana

Alpski botanični vrt Juliana v Trenti je leta 1926 ustanovil Albert Bois de Chesne (1871-1953) ob vznožju Kukle. Vanj je zasadil rastline, ki jih je spomladi leta 1929 prinesel z okoliških gora. Pomagali so mu še drugi strokovnjaki in botaniki (poznavalca visokogorske flore Henri Correvon in Lino Vaccari) ter Julius Kugy. Ti so največ rastlin prinesli iz Vzhodnih in Zahodnih Julijskih Alp, Furlanskega hribovja, s kraških košenic in predalpskega sveta, nekaj pa tudi iz Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp.

Alpski botanični vrt Julijana leži na 800 m nadmorske višine in je obsega 2572 m2. Je najstarejši alpski botanični vrt v Sloveniji. Leta 1943 Albert Bois de Chesne ni imel več dostopa do vrta, vendar je zanj plačeval še vse do leta 1947. Po 2. svetovni vojni je za vrt skrbela botaničarka Angela Piskernik, ki je poskrbela, da so slovenski botaniki pod njenim vodstvom vrt obnovili in ga leta 1951 zavarovali. Leta 1962 je vrt dokončno prešel pod upravo Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

Od leta 1962 deluje pod okriljem Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

V Alpskem botaničnem vrtu se nahaja okoli 600 različnih vrst rastlin. Nekaj dreves je tam že raslo na parceli, ki jo je Bois de Chesne izbral za vrt: smreke, macesni, gabri, mali jeseni in bukve. Ker v vrtu ni bilo nobenega izvira, so napravili zajetje pod bližnjim slapom, napeljali cevi, zgradili zbiralnik in napeljali vodo po ceveh po vrtu. Leta 1927 so začeli prinašati razstline. Botanični vrt ima rastline razporejene po nadmorski višini. Tako so predstavljene rastline po zaporedju kot, da bi šli iz doline proti vrhovom gora. Ob ograji v spodnjem delu vrta rastejo dolinske rastline, višje je montanska flora, ob koritu, na vlažnem rastišču, rastejo kalužnice in mastnice, na višjih predelih uspevajo visoke steblike in ruševje, tik pod vrhom pa je v skalnih razpokah in grušču visokogorska flora. Rastline so posajene na širokem pobočju. Za kar nekaj rastlin v botaničnem vrtu je nadmorska višina 770 m prenizka. Posebna težava so bile rastline, ki morajo imeti kislo prst, saj so morali obstoječo odstraniti in prinesti primerno za te posebne rastline.

V botaničnem vrtu uspevajo tudi ne-avtohtone rastline, ki so bile prinesene iz Zahodnih Alp, Pirenejev, Apeninov, Atlasa in Kavkaza. Te so na levi strani od vhoda proti pobočju.

Za vrtnarja je Bois de Chesne imel Antona Tožbarja, ki ga je poslal tudi v šolo v Padovo, pomagala pa mu je Ančka Kavs. Oba sta delala v vrtu še dolgo po 2. svetovni vojni.

V začetku leta 1947 je Referat za varstvo prirode pri Zavodu za zaščito in znanstveno preučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije vzel vrt pod svoje varstvo, saj zanj formalno ni nihče skrbel. Botaniki Gozdarskega inštituta Slovenije in Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani so ga začeli obnavljati, organizirali so ekskurzije in nosili rastline v vrt. Leta 1949 pa je skrb za vrt prevzel Prirodoslovni muzej v Ljubljani na čelu z ravnateljico Angelo Piskernik. V Uradnem listu LRS (št. 21 z dne 19. 6. 1951) je izšla odločba, s katero je Svet vlade LRS za prosveto in kulturo zavaroval Juliano kot: "prirodno znamenitost, ki ima velik prirodoslovno-znanstveni ter turistično-propagandni pomen in svetovni sloves zaradi v njem zbrane dolinske, gorske, subalpske in alpske flore, flore melišč in prodišč". Po letu 1953 sta za Juliano skrbeli občina Bovec in Goriška turistična zveza, vendar ni bilo pravega vodstva, nakar ga je leta 1962 dokončno prevzel Prirodoslovni muzej Slovenije. Za preureditev sta od leta 1959 skrbela prof. Ciril Jeglič, ki se mu je leta 1960 pridružil tedanji muzejski kustos za botaniko Tone Wraber. Leta 1981, po sprejetju zakona o Triglavskem narodnem parku, so v park vključili tudi vrt kot spomenik oblikovane narave. Zanj pa še vedno skrbi Prirodoslovni muzej Slovenije.

Trenta

Trenta je zelo razloženo, kar 16 km dolgo naselje v istoimenski gorski dolini. Edini strnjeno pozidani del naselja je zaselek Na Logu (620 m) v Osrednji Trenti, ki je tudi središče kraja in doline. Zaselek Pri cerkvi (713 m) in okoliške kmetije navzgor ob Soči sestavljajo Zgornjo Trento, pod izvirom Soče pa začne Zadnja Trenta ali Zapoden. Od Loga navzdol je najprej zaselek Dimnik, potem pa zelo razpotegnjena Spodnja Trenta. Naselje Trenta je imelo 1869 leta 357 prebivalcev, leta 1900 339, leta 1931 346 (verjetno so prišteti tudi italijanski obmejni in vojaški uslužbenci), po 2. svetovni vojni pa se je začela dolina prazniti. Leta 1948 so v Trenti našteli še 281, leta 1991 pa le 120! V zadnjem času dolina ponovno oživlja!

Pokrajinsko je Trenta del Zgornje Soške doline od bovške kotline navzgor. V ožjem pomenu pa se prava Trenta začne v tesneh nad vasjo Soča. Dolino obdajajo veličastni alpski vrhovi Bavški Grintovec, Pelci, Jalovec, Mojstrovka, Prisojnik, Razor, Pihavec, Triglav, Kanjavec in Lepo Špičje. Trenta je med našimi najlepšimi alpskimi dolinami; v Triglavski narodni park je bila vključena leta 1981.

Trenta je med našimi najbolj opevanimi dolinami. Prvi jo je opisal leta 1782 dr. Baltazar Hacquet (1739-1815), kirurg, naravoslovec, gornik, etnolog ter prvi raziskovalec naših gora. Nemški pesnik Rudolf Baumbach jo opeva v epu Zlatorog, ki 9a je slovensko prepesnil Anton Funtek. Trentski duhovnik Anton Červ jo je opisal leta 1874 v slovenščini, enako tudi leta 1907 župnik Josip Abram. Najpomembnejši pisni spomenik pa ji je prav gotovo postavil dr. Julius Kugy.

Na Logu stoji informacijsko središče Triglavskega narodnega parka DOM TRENTA. V njem so predstavljene naravne posebnosti parka ter bogata etnološka, kulturna in zgodovinska dediščina Trente.

Za prvo pisno omembo območja Trente velja zapis o planini Trebiščina iz leta 1326. Na začetku 16. stoletja so se v Trenti še razprostirali gozdovi v lasti države. Kdo in kdaj je v Trenti našel železno rudo ni znano. Leta 1576 sta bili postavljeni fužini nasproti sedanje cerkve in blizu trentskega Loga ob Zadnjici. V dolino so z vseh strani začeli prihajati vojaški in zaporniški begunci ter svobodnjaki, med katerimi so prevladovali tisti iz južnotirolskega Tridenta oz. Trenta, po katerem naj bi dolina dobila ime.

Vendar pa rudniki niso bili uspešni in so zato prehajali iz rok v roke. Med njimi je bil lastnik tudi grof Herman Attems, ki je zgradil dolgo vozno pot do Bovca in se naselil v Trenti. Stanoval je v velikem gradu, ki je stal na mestu današnjega župnišča. Leta 1690 je za rudarje dal sezidati cerkev Marije Device Lavretanske.

Zaradi prevelikih stroškov s kopanjem in prevozom rudnik ni mogel konkurirati drugim, in okoli leta 1750 so ga Attemsi prodali, dokončno zaprt pa je bil leta 1778. Fužine pri cerkvi je leto po zaprtju obiskal in natančno popisal prvi raziskovalec Julijskih Alp, Baltazar Hacquet. Delavci so se razkropili po različnih krajih, nekaj družin je ostalo v Trenti in rudarsko kladivo so zamenjali za pastirsko palico.

Leta 1715 je v Trento prišel duhovnik Venceslav Lucenperger, ki je ostal v Trenti do svoje smrti leta 1781. Imel je okoli 100 ovac in delil usodo Trentarjev tudi po zaprtju rudnikov. Trentarji se ga še danes spominjajo pod imenom »Ranjki Trentar«.

Vozna pot do Bovca je kmalu po zaprtju rudnika razpadla, namesto nje so nastale številne steze po planinah in gorah okoli Trente. Družine so se preživljale z drobnico, sečnjo in plavljenjem lesa ter lovom. V drugi polovici 19. stoletja je začelo naraščati zanimanje za gore in precej Trentarjev se je proslavilo v vlogi izvrstnih gorskih vodnikov.

Življenje v dolini je bilo težko, kar je opazil tudi cesar Franc Jožef leta 1882 na svoji poti proti Trstu. Prebivalcem je ponudil zemljo na Ogrskem, a so domačini iz doline ponudbo gladko zavrnili.

Leta 1877 je v dolino prvič prišel dr. Julius Kugy. Na njegovih raziskovanjih in osvajanjih Julijskih Alp so ga kot vodniki spremljali domačini, ki so ga očarali s svojo spretnostjo in poznavanjem gora. V svojih knjigah jih je predstavil svetu. Planinska zveza Slovenije mu je leta 1953 nad domačijo Na Turi v Trenti postavila spomenik, delo kiparja Jakoba Savinška.

Kot botanik je prijateljeval z Albertom Boisom de Chesnejem, ki je v Trenti imel pravico do lova, leta 1925 pa je kupil zemljišče in začel urejati Alpski botanični vrt Julijana. Bois de Chesne in dr. Kugy sta na različne načine pomagala svojim vodnikom in domačinom.

Zgodovina prve svetovne vojne je zapisala imena krajev najhujših bojev: Verdun, obrežje reke Somme, Ypres, Kras in Bovec. Po treh letih bojev ob Soči je avstrijsko-nemško vojaštvo oktobra 1917 začelo silovit napad, znan kot »čudež pri Kobaridu«, v katerem so uporabili tudi plinsko strelivo.

Čeprav so bila glavna bojišča v okolici Bovca, in od začetka doline oddaljena manj kot 10 kilometrov, je najhujši boji niso neposredno dosegli. Med prvo svetovno vojno je kot zaledje gostila najprej ruske ujetnike, ki so v strašnih razmerah gradili cesto čez Vršič. Na njihovo trpljenje in umiranje nas danes spominjata zgolj ruska kapelica na gorenjski strani prelaza in vojaško pokopališče v Trenti, kjer so ruske ujetnike pokopavali skupaj s padlimi avstrijskimi vojaki. Med vojno je Trenta ponujala začasno zavetje in prehod domačinom iz Bovca in njegove okolice, ki so morali na ukaz avstrijskih oblasti zapustiti svoje domove. Bližje glavnim bojiščem sta bili dolina Lepena in vas Soča, kjer za cerkvijo najdemo pokopališče in spomenik padlim vojakom.

Po drugi svetovni vojni je dolina Trenta zaradi upadanja prebivalstva ter opustitve kozje in ovčje paše na gorskih pobočjih popolnoma spremenila podobo. Delež obdelovalnih zemljišč se je v obdobju 1900–1994 z 28 odstotkov zmanjšal na vsega odstotek. Leta 1880 so v Trenti našteli 380 prebivalcev, od takrat dalje pa jih je čedalje manj. Leta 1948 je bilo stalno naseljenih še 281 ljudi, leta 1991 zgolj 120. Leta 1981 so v Zadnji Trenti živeli še trije ljudje, zdaj pa so stalno naseljene samo hiše v Spodnji Trenti. Popis 2002 je naštel 114 stalnih prebivalcev. Leta 1921 je v vasi Soča še živelo 873 ljudi, po popisu 2002 pa le še 144.

Dolino Trenta tako že desetletja uvrščajo med naša demografsko najbolj ogrožena območja. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je sicer doživela nekaj takratnega razcveta turizma, nastali so počitniški domovi, zdravilišča in okrevališča, vendar preskromno, da bi zadržali izseljevanje ljudi in spodbudili nadaljnji razvoj.

Mala in Velika korita Soče

Reka Soča je tik pred sotočjem s potokom Vrsnica izdolbla približno 100 metrov dolga, do 6 metrov globoka in v najožjem delu komaj 1 meter široka Mala korita Soče.

Še ena naravna atrakcija, pod katero je podpisana alpska lepotica reka Soča, krasi odmaknjeno dolino Trento. Nekoliko skromnejša kot Velika korita Soče, a vseeno čudovita in vredna postanka. V bližini je turistična kmetija z okusno domačo hrano in kamp, ki mu prav Mala korita Soče dodajajo košček v mozaik idilične lokacije. Športne aktivnosti na tem delu reke Soče niso dovoljene.

Najznamenitejša korita izdolbe Soča pri vasi Soča, kjer se Velika korita, dolga 750 metrov, zajedajo do 15 metrov globoko med ponekod le 2 metra razmaknjene bregove. Korita si je moč ogledati z brvi, njihov zaključek pa na začetku doline Lepena.

Vojaško pokopališče v Soči

Poslednje počivališče več kot 1400 avstro-ogrskih vojakov in ujetnikov, ki so padli na soški fronti.

V kraju Soča leži  vojaško pokopališče iz 1. svetovne vojne, kjer so pokopani vojaki cesarske kraljeve armade, ki so se borili na območju Javorščka in Krna med leti 1915 in 1917. Nad pokopališčem je velik talni križ iz kamenja, ki ga kot spomenik padlim dopolnjuje vzidana topovska granata na kamnitem stebru.

Highest point
1,618 m
Lowest point
151 m

Safety information

Veliko tekočine.

Tips and hints

Pitno vodo lahko v zgornjem delu Soče dobite iz reke.

Start

Kranjska Gora (803 m)
Coordinates:
DD
46.487013, 13.786476
DMS
46°29'13.2"N 13°47'11.3"E
UTM
33T 406862 5148875
w3w 
///heartbreak.abundance.untiring

Destination

Most na Soči

Turn-by-turn directions

Opis poti:

Ko prispemo v Kranjsko Goro, se usmerimo proti Jezeru Jasna. Pot najprej poteka ob reki Pišnici. Prečimo mosti in kaj kmalu smo v bližini jezera Jasna. Od tu nadaljujemo ob jezeru v smeri Vršiča. Kaj kmalu pridemo ob asfaltirani cesti do napisa Triglavski narodni park. Malo naprej od table pa pridemo do mostu, ki poteka čez reko Veliko Pišnico.

Tik pred mostom čez reko Veliko Pišnico, se v levo odcepi makadamska cesta, ki vodi v Krnico. Usmerimo se na omenjeno cesto, ki nas v nadaljevanju vodi ob robu rečice, nato pa preide v pas gozda, kjer se postopoma prične vzpenjati. Cesta gozd hitro zapusti in nas naprej ponovno vodi ob vedno ožji Veliki Pišnici. Po zložni poti pridemo do razcepa poti pri spomeniku ponesrečenim alpinistom v Planini v Klinu. Tu se naša pot odcepi desno na kar nas opozarjajo jasno vidne oznake (levo gre pot v Krnico). Nadaljujemo po poti ob spomeniku in prečimo razgledno jaso v Planini v Klinu. Na koncu jase, pred potokom opazimo na naši desni približno 20 m oddaljen most, ki nam bo omogočil varen in suh prehod potoka. V nadaljevanju po kratkem vzponu pridemo do Vršiške ceste. Vzpon nadaljujemo po serpentinasti cesti, kjer le nekaj korakov za osmim ovinkom pridemo do manjšega razpotja, kjer se v levo odcepi pot k Ruski kapelici. Po krajšem vzponu po stopnicah, pridemo do omenjene kapelice, mi pa tu nadaljujemo nekoliko v desno, kjer v nekaj korakih ponovno stopimo na vršiško cesto. Vzpon nadaljujemo po cesti, s katere se nekoliko višje v desno odcepi markirana pot proti Erjavčevi koči. Nadaljujemo lahko po cesti ali pa se usmerimo desno po omenjeni poti. Postopoma se vzpenjamo vse višje po vršiški cesti. Od tu se nam odpira lep pogled na Prisojnik in Prisojniško okno. Malo naprej prispemo do Erjavčeve koče. Od koče nadaljujemo po vršiški cesti navzgor, le ta pa naredi oster desni ovinek (23. serpentina). Takoj za ovinkom opazimo planinsko pot, ki se s ceste odcepi levo navzgor in se nato vzpenja ob manjšem hudourniku v bližini ceste. Višje se pot priključi cesti, ki nas pripelje na vrh prelaza Vršič. Na prelazu zavijemo levo proti koči, kjer se lahko okrepčamo.

Nato se s prelaza Vršič usmerimo po cesti na bovško stran proti Koči pri izviru Soče. Pot se ves čas spušča. Postanek lahko naredimo pri razgledni točki Šupca. Nadaljujemo dalje po vršiški cesti vse do razpotja, kjer se v levo odcepi pot do Kugyjevega spomenika. Pot nadaljujemo od spomenika dalje do 49. serpentine na vršiški cesti. Tu zavijemo desno in nadaljujemo dalje dober kilometer do Koče pri izviru Soče. Od koče pri izviru Soče se usmerimo na široko pot v smeri izvira reke Soče. Široka pot pa se kmalu začne strmo vzpenjati in nas višje pripelje do tehnično zahtevnega mesta. S pomočjo varoval prečimo izpostavljeno polico, ki nas pripelje v neposredno bližino izvira. Ob nizkem vodostaju, ki je običajen za poletni čas pa se lahko spustimo vse do votline iz katere izvira reka Soča. Vrnemo se do koče.

Od koče se spustimo nekaj časa nazaj po asfaltni cesti, ko zagledamo oznako za Soško pot. Usmerimo se desno v gozd po poti. Pot poteka ob lepi smaragdni reki Soči, ki je v zgornjem delu še precej ozka. Preliva se čez številne brzice. Ko pot nadaljujemo dalje, prispemo iz gozda ponovno na asfaltirano cesto. Prečimo most in pot ob robu vozišča nadaljujemo do Korit Mlinarice. Oznake ob poti nas usmerijo levo proti reki Soči, kjer prečimo čez brv reko. Pot nadaljujemo nekaj minut čez gozdiček, nato pa v kakih 5 minutah prispemo do razgledne točke pri Koritih Mlinarice.

Po ogledu korit, se vrnemo nazaj na glavno cesto po isti poti. Nadaljujemo dalje, pot pa nato zavije desno ponovno proti gozdu. Po nekaj minutni hoji, po desni strani struge Soče, zagledamo ponovno brv, ki jo prečimo. Nekaj minut hoje po asfaltni cesti v smeri proti Vršiču, nas pripelje do Alpskega botaničnega vrta Juliana. V kolikor je vrt odprt, si ga lahko ogledamo. Vrnemo se nazaj do brvi in pot nadaljujemo dalje po desni strani Soče, proti Trenti. Pot se za nekaj časa vzpne čez gozd, nato pa se začne spuščat in nas pripelje iz gozda. Tu ponovno pridemo do asfaltne ceste, za ovinkom pa vstopimo v naselje Trenta. V središču naselja si lahko ogledamo muzej TNP (Triglavski narodni park).

S Trente nadaljujemo pot dalje, nekaj časa ob glavni cesti, nato pa se usmerimo desno, kjer ponovno prečimo široko brv. Tu je reka Soča že precej široka. Pot po desni strani reke nadaljujemo dokler ne prispemo do mostu. Prečimo most v levo, nato pa takoj za mostom na desno, kjer pot nadaljujemo po levem bregu Soče. Pot poteka nekaj časa po gozdu, reka Soča pa nas ves čas spremlja ob poti. Prispemo do razpotja, kjer gremo lahko po lažji ali težji varijanti. Ponovno prečimo brv, nato pa nadaljujemo ob glavni cesti, ki nas pripelje do vasi Soča, kjer nas pričakajo Mala korita Soče. Tu prečimo most proti kampu Korita. Pot nadaljujemo po levi strani ob koritih, ki nas pripeljejo do sotočja Lepene in Soče. Pot tu postane širša. Skozi kamp Klin prečimo reko Lepeno in nadaljujemo desno ob reki Soči po širši makadamski cesti. Pot nas nato pripelje ponovno do brvi čez reko, kjer si lahko ogledamo na drugi strani staro nemško vojaško pokopališče. Vrnemo se nazaj čez brv, pot pa nadaljujemo po ožji poti ponovno skozi gozd. Po nekaj časa hoje, nas pot pripelje znova do brvi, pod katero se nahajajo Velika korita Soče. Pot naprej še vedno poteka po levi strani Soče do nasljednje dvojne brvi, ki jo prečimo ter nadaljujemo pot po desni strani reke vse do sotočja reke Koritnice in Soče. V kraju Vodenca prečimo ponovno brv, nato pa skozi kamp Vodenca nadaljujemo pot preko hriba. Na drugi strani hriba se pred nami pojavi velik travnik, pogled pa nam seže vse tja do Bovca. Ko hodimo tako po makadamski poti med travniki, nam pogled lahko uide na Svinjak, ki se nam nahaja s hrbtne strani. Tako pridemo do glavne ceste pri Bovcu, kjer si ogledamo samo mesto.

Od Bovca pot nadaljujemo pri krožišču desno proti Kobaridu. Po nekaj metrih hoje zavijemo levo na stransko cesto, ki pelje mimo letališča Bovec v smeri vasi Čezsoča.  Ko prečimo most se usmerimo levo ter pot nekaj časa nadaljujemo po makadamski poti ob levem bregu reke Soče, nato pa prečimo čez velik travniški pašnik dokler ne pridemo do asfaltirane ceste, kjer nadaljujemo desno čez naselje v smeri naselja Log Čezsoški. Malo pred naseljem Log Čezsoški zavijemo desno čez most, mimo hotela do razgledne točke, kjer si ogledamo slap Boka. Vrnemo se nazaj do mostu, kjer zavijemo desno ter gremo skozi naselje Log Čezsoški. Za naseljem prispemo na širšo makadamsko cesto, ki vodi po levem bregu Soče, vse do večje brvi čez Sočo. Na tem križišču lahko pot nadaljujemo ravno po trasi Alpe Adria Trail ali pa zavijemo desno čez brv in pot  nadaljujemo ob glavni cesti do vasi Trnovo ob Soči. Pot naprej še kar poteka ob cesti. Malo pred Kobaridom zavijemo levo na makadamsko pot, ki se postopoma spušča. Pot nas pripelje do starega Napoleonovega mostu v Kobaridu. Po kratkem vzponu ob glavni cesti prispemo do središča Kobarida. Tu si lahko ogledamo mestno središče, se odpravimo do Italijanske kostnice nad Kobaridom in Tonocovega gradu. Od tam se lahko preko ostankov rovov iz soške vojne podamo čez brv proti Slapu Kozjak oz. si ogledamo še druge znamenitosti v Kobaridu (muzej sirarstva, Kobariški muzej, ipd.).

Od Kobarida pot nadaljujemo tako, da se vrnemo do Napoleonovega mostu in ga prečimo, nato pa za mostom zavijemo desno in pot ob levem bregu Soče nadaljujemo proti Tolminu. Pot poteka večinoma po asfaltirani cesti skozi vasice pod Krnom. Ob poti v vasici Kamno si lahko ogledamo tudi eno izmed vojaških pokopališč. V naselju Gabrje z glavne ceste zavijemo desno proti Soči in kampu, nato pa nadaljujemo levo po makadamski poti, ki nas pripelje skozi gozd do travnika. Pred sabo zagledamo Tolmin, na levi strani nad nami pa se razprostira hrib, na katerem so ostanki Tolminskega gradu. Pot nadaljujemo preko mestnega središča Tolmina ter se usmerimo proti sotočju Tolminke in Soče. Na sotočju pot nadaljujemo preko mostu nad Tolminko ter ob Soči nadaljujemo dalje proti Mostu na Soči. Na naši desni strani teče Soča, ob levi strani pa glavna cesta. Malo pred naseljem Most na Soči se usmerimo desno, na stezico, ki poteka tik ob Soči. Tu lahko med potjo opazujemo različne umetniške skulpture ali pa se posvetimo energetskim točkam. Pot nas pripelje do mesta, kjer izpluje ladjica Lucija, ki pluje po Soči. Na koncu sprehajalne poti si lahko ogledamo še znameniti most, nato pa po stopnicah pridemo do ceste, kjer se usmerimo levo. Nadaljujemo ravno po glavni cesti v smeri Idrije, ki nas ob reki Idrijci pripelje do našega konca poti. Tik pred koncem lahko na levi strani opazimo še spomenik nemškim vojakom, nato pa zavijemo desno čez most, kjer se nahaja železniška postaja Most na Soči.

Note


all notes on protected areas

Public transport

Avtobus do Kranjske Gore. Do Jesenic lahko tudi z vlakom.

Iz Mosta na Soči vlak.

Getting there

Z javnim prevozom do Kranjske Gore.

Parking

Pot se ne priporoča opraviti z avtom.

Coordinates

DD
46.487013, 13.786476
DMS
46°29'13.2"N 13°47'11.3"E
UTM
33T 406862 5148875
w3w 
///heartbreak.abundance.untiring
Arrival by train, car, foot or bike

Book recommendations for this region:

Show more

Equipment

Ni potrebne posebne opreme.

Basic Equipment for Long-Distance Hikes

  • Sturdy, comfortable and waterproof hiking boots or approach shoes
  • Layered, moisture wicking clothing
  • Hiking socks  
  • Rucksack (with rain cover)
  • Protection against sun, rain and wind (hat, sunscreen, water- and windproof jacket and suitable legwear)
  • Sunglasses
  • Hiking poles
  • Ample supply of drinking water and snacks
  • First aid kit
  • Blister kit
  • Bivy / survival bag  
  • Survival blanket
  • Headlamp
  • Pocket knife
  • Whistle
  • Cell phone
  • Cash
  • Navigation equipment / map and compass
  • Emergency contact details
  • ID

Camping Equipment

  • Tent (3- or 4-season)
  • Stove (including fuel and utensils)
  • Sleeping mat. Sleeping bag with suitable temperature rating.
  • Food
  • Toiletries and medication
  • Toilet paper

Things to Bring if Staying in a Mountain Hut

  • Toiletries and medication
  • Quick-drying towel  
  • Ear plugs
  • Sleeping bag liner
  • Sleepwear
  • Alpine club membership card if applicable / ID
  • Coronavirus mask and hand sanitizer
  • The 'basic' and 'technical' equipment lists are generated based on the selected activity. They are not exhaustive and only serve as suggestions for what you should consider packing.
  • For your safety, you should carefully read all instructions on how to properly use and maintain your equipment.
  • Please ensure that the equipment you bring complies with local laws and does not include restricted items.

Questions and answers

Ask the first question

Would you like to the ask the author a question?


Rating

5.0
(1)
Sly Z.
January 22, 2021 · Community

Photos from others


Reviews
Distance
115.3 km
Duration
34:52 h
Ascent
2,283 m
Descent
2,904 m

Statistics

  • Content
  • Show images Hide images
Features
2D 3D
Maps and trails
Duration : h
Distance  km
Ascent  m
Descent  m
Highest point  m
Lowest point  m
Push the arrows to change the view