Choose a language
Plan a route here Copy route
Mountain tour Top

Triglav (2864 m)

· 1 review · Mountain tour · Upper Carniola
Profile picture of Joco 79
Responsible for this content
Joco 79
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
  • /
    Photo: Joco 79, Community
m 3000 2500 2000 1500 1000 500 25 20 15 10 5 km
2 dnevna tura: Stara Fužina - Vogar - Vodnikov dom na Velem polju - Planika - Triglav - Planika - Vodnikov dom na Velem polju - Rudno polje
moderate
28.4 km
11:30 h
2,547 m
1,753 m

Opis vrhov in postojank:

Stara Fužina (600 m)

Stara Fužina je naselje v Občini Bohinj. Stara Fužina je tipična alpska vas z ohranjenimi starimi kmečkimi domovi. Naselbina je obstajala že v predrimski dobi. Med znamenitostmi so Zoisova graščina, Hudičev most s koriti Mostnice, nutnica pri Joštu, Andrejčeva žaga in mlin, stara sirarna, ki je preurejena v Planšarski muzej, cerkev sv. Pavla, Mihovčeva gostilna z lajno iz Česke, morenski lok z Bundrovim in Fužinskim kamnom, rake za pogon mlinov in kovačij in drugo.

Korita Mostnice

Mostnica je gorski potok, ki izvira v zatrepu alpske doline Voje v Triglavskem narodnem parku. Napaja se z vodo, ki priteka iz pokljuške planine Uskovnica, južnega pobočja Tosca (2275 m) in planin nad Staro Fužino. Približno sto metrov za izvirom, na koncu doline Voje, padajo preko apnenčaste stene trije Mostniški slapovi. Srednji, imenovan Slap Voje ali Slap Mostnice (773 mnm) je visok okrog 20 m in pada v tolmun, iz katerega voda odteka v manjšem, 5 m visokem slapu, imenovanem Konjski rep. Prvi slap je tudi visok 5 m in se nahaja tik nad srednjim; vsi so s svojim padcem izoblikovali globoke tolmune. Nad slapovi Mostnice je še nekaj manjših skočnikov in drsni slap v višini 15 m, ki teče po mahovnatem terenu.

Mostnica ima tri stalne pritoke, na levem potok Kropa, na desnem bregu pa potoka Suha in Snedčica; vsi imajo tudi slap. Mostnici se v vasi Stara Fužina pridruži potok Ribnica, po kilometru skupnega toka se v Ribčevem Lazu izlivata v Savo Bohinjko.

Spodnji del potoka, od jezu v Stari Fužini do izliva Ribnice v Savo Bohinjko, predstavlja 3. ribolovni revir Ribiške družine Bohinj. V njej je moč loviti salmonide: potočno postrv, šarenko in lipana.

Mostnica teče po ledeniški dolini Voje, v katero je Mostniški ledenik vrezal več teras, zadostna višinska razlika, ki jo potok premaguje, pa je omogočila razmeroma hiter nastanek globoke in ozke, približno 2 km dolge soteske, imenovane Korita Mostnice. Soteska je globoka do 20 m, na najožjih mestih pa je široka le en meter. Poteka od Hudičevega mostu do okolice Planinske koče na Vojah, čez njo pa so speljani še Češenjski in Kekčev most.

Hudičev most

Hudičev most je kamniti most čez Mostnico v bližini Stare Fužine, ki ga je dal leta 1777 zgraditi baron Žiga Zois za lažji transport surovin in izdelkov svoje železarne. Omogoča dostop iz Stare Fužine na Pokljuko čez planino Voje. Most je zgrajen v enem loku iz klesanega kamna in se razteza nad prepadno sotesko potoka Mostnica v občini Bohinj.

Most je po ljudskem izročilu ime dobil zato, ker je uspešna gradnja mostu pripisana hudiču in človeški iznajdljivosti pri barantanju z njim, in je dokaj pogosto za drzne mostove nad soteskami.

Planina Voje

Voje so ledeniška alpska dolina v Triglavskem narodnem parku, severovzhodno od Bohinjskega jezera. Začenja se pri naselju Stara Fužina in končuje v zatrepu pod pobočji Tosca (2275 m) in pokljuških planin. Voje je v zadnji ledeni dobi značilno preoblikoval Mostniški ledenik, dobro so vidni ostanki čelne morene, dno doline pa je prekrito z debelo talno moreno, kjer so nastali senožetni travniki. Vzdolž doline teče potok Mostnica, ki za izvirom tvori tri slapove (srednji slap se imenuje Slap Voje oz. Slap Mostnice; 773 mnm), v srednjem toku pa približno 2 km dolgo sotesko, imenovano Korita Mostnice. Ob izteku soteske, nedaleč od Stare Fužine, je dal Žiga Zois preko globokega brezna postaviti t. i. Hudičev most.

Voje so dostopne iz Bohinja preko kraja Stara Fužina, gozdna cesta, ki pelje po dolini, pa je v poletnem času uporabna proti plačilu 10 €. V dolini potoka Suha se cesta odcepi še proti planini Vogar in Blato, drugi krak, ki nadaljuje proti zatrepu Voj, pa je vozen do Planinske koče na Vojah. Čas hoje vzdolž celotne doline traja okrog 1,5 ure.

Planinska koča na Vojah (690 m)

Koča stoji ob robu gozda na začetku ledeniške doline Voje, po kateri teče rečica Mostnica. Tu se začenjajo travniki, kjer pasejo živino, na njih so vse do zatrepa pod pobočjem Tosca stanovi, nekatere so preuredili v počitniške hišice. Kočo je zgradilo PD Bohinj-Srednja vas ob pomoči delovnih organizacij iz Bohinja, Kranja, Ljubljane in od drugod. Slovesno so jo odprli 22. julija 1982 in jo v spomin na Bohinjske prvoborce, ki so v drugi polovici leta 1941 dvignili vstajo v Bohinjskem kotu, poimenovali v Planinsko kočo Bohinjskih prvoborcev. Spomladi 1994 so koči dali ime, ki ga uporabljajo obiskovalci. 

Razgled:

Od koče je lep pogled na dolino Voj na severni strani koče, nad njo so strma pobočja Tosca, desno od njega pa sta Veliki Draški vrh in Sleme; vzhodno stran doline zapirajo gozdnata pobočja Uskovnice; razgled na južno stran odkriva del Spodnjih Bohinjskih gora s Koblo, Črno prstjo in Rodico; na zahodni strani koče se dvigajo gozdnata pobočja Fužinskih planin.

Zanimivejše ture:

  • Hudičev most - 30 min.
  • Mostniški slap - 1 h.
  • Planina Krstenica (1655 m) - 2 h.

Vodnikov dom na Velem polju (1817 m)

Dom stoji na mali terasi ob vznožju zahodnega pobočja Tosca tik nad Velim poljem. Prvo leseno kočo je zgradila Radovljiška podružnica SPD. V spomin na 100-letnico vzpona slovenskega pesnika Valentina Vodnika (1758-1819) na Mali Triglav, 20. avgusta 1795, so jo poimenovali Vodnikova koča; slovesna otvoritev je bila 19. avgusta 1895, kočo pa je upravljalo SPD. Leta 1909 so kočo razdrli, prestavili na današnje mesto, povečali in obili z lesom. Kočo so večkrat popravljali, vendar je počasi propadala. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Bohinj-Srednja vas. Zaradi dotrajanosti koče in vedno večjega obiska so se odločili, da zgradijo novo postojanko. Gradili so jo v letih 1954 do 1958, slovesno pa odprli 31. avgusta 1958; ob otvoritvi so jo preimenovali v Vodnikov dom. Pozneje so dom večkrat popravljali in urejali notranjost, večjo obnovo pa so opravili leta 1986, ko so tudi kamnito fasado obložili s skodlami. Dom je odprt od sredine junija do konca septembra.

Razgled:

Od doma je zelo lep razgled na Triglav in okoliške vrhove. Na vzhodni strani doma se dvigajo zahodna pobočja Tosca; na južni in zahodni strani leži Velo polje, ki ga na jugu obrobljajo vrhovi Fužinskih planin Mali, Jezerski in Prevalski Stog, na zahodni strani pa značilni Mišelj vrh; na severozahodu imamo čudovit pogled na Šmarjetno glavo in Triglav; na planoti pod Triglavom vidimo Dom Planika, desno od Malega Triglava pa Triglavski dom na Kredarici; severno od koče se v bližini dviga Vernar.

Dom Planika pod Triglavom (2401 m)

Dom stoji na visoki planoti Ledine na južni strani Triglava. Prvo kočico so zgradili pobudniki za ustanovitev društva Triglavski prijatelji iz Bohinja in jo odprli 18. septembra 1871; imenovali so jo Triglavski tempelj. Kočica je že do leta 1875 propadla. Na tem mestu je Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo leta 1877 novo kočo; leta 1880 jo je prodalo avstrijskemu Turistovskemu klubu, ki jo je obnovil in 3. avgusta 1880 odprl pod imenom "Koča Marije Terezije. Zraven koče so 13. avgusta 1911 odprli nov Dom Marije Terezije. Po 1. svetovni vojni je dom prevzelo SPD in ga preimenovalo v Aleksandrov dom, koča pa je postala obmejna stražnica. Po 2. svetovni vojni je dom in kočo prevzelo PD Gorje, postojanka pa je dobila sedanje ime. Dom je ohranil nekdanjo zunanjo obliko, notranjost pa so večkrat preurejali. Leta 1987 so dotrajano kočo (karavlo) porušili in namesto nje postopoma zgradili večjo depandanso, ki so jo slovesno odprli in blagoslovili 19. avgusta 1992.

Razgled:

Od severovzhoda proti vzhodu vidimo na obzorju Karavanke in Kamniške Alpe, pred njimi del gorenjske ravnine z Bledom in Radovljico, v ospredju pa greben nad dolino Krme z vrhovi od Debele peči do Draških vrhov, Tosca in Vernarja; proti jugu seže pogled do Snežnika, Kvarnerskega zaliva z otokoma Krk in Cres, Učke, Slavnika, Nanosa do Tržaškega zaliva s Trstom; spredaj vidimo nad Bohinjsko kotlino venec Spodnjih Bohinjskih gora, v bližini pa Velo polje, Fužinske planine, Mali in Veliki Stog ter Mišelj vrh; od juga proti zahodu se v bližini zvrstijo Mišeljska glava, Hribarice, Zelnarica in Kanjavec, zadaj pa se kaže vrh Krna; proti zahodu zapirata pogled bližnja Rjavec in Šmarjetna glava, na severni strani planote pa se dviga južno ostenje Triglava.  

Triglav (2864 m)

Triglav je najvišji vrh Julijskih Alp in Slovenije. Izvor njegovega imena še ni pojasnjen. Tri vrhove, po katerih naj bi imel ime, najlepše vidimo z vrha Tosca nad Velim poljem, pa tudi od Vodnikovega doma na Velem polju; to so poleg glavnega vrha južni predvrh Rjavec (25o8 m) in na vzhodni strani Mali Triglav (2725 m). Po drugi domnevi je ime izpeljano iz imena triglavega božanstva, ki so ga v davnini častili Slovani kot vladarja zraka, vode in zemlje. Kakorkoli že, Slovenci smo s Triglavom povezani odkar živimo »v nebesih pod Triglavom« (Ivan Cankar). Postal je naš narodni simbol. Po 2. svetovni vojni je bil obris Triglava v grbu Socialistične republike Slovenije, po razglasitvi naše samostojne države Slovenije pa je tudi v novem državnem grbu.

Julijske Alpe so grajene iz apnencev in dolomitov. Več 100 metrov debeli skladi zgornjetriasnega dachsteinskega apnenca so oblikovali vse grebene in vrhove ter omogočili zakrasevanje planot in visokogorskih dolin.

Južna in vzhodna stran Triglava, ki se spuščata proti Bohinju in Krmi sta položnejši; od tod so tudi najlažji pristopi. Zahodna stran je bolj strma; tod padajo pobočja globoko proti dolini Zadnjice.

Triglavska severna stena nad koncem doline Vrat je največja in najlepša stena Julijskih Alp. Visoka je prek 1000 m, po širini pa meri 3 km. Razčlenjujejo jo številne grape in stebri. Steno je prvi preplezal trentski lovec Ivan Berginc leta 1890 v skrajnem vzhodnem delu (približno sedanja Slovenska smer), ko je gonil gamse proti Zelenemu snegu. Leta 1906 so Triglavsko severno steno preplezali prvi alpinisti dr. F. Konig, H. Reinl in K. Domenig iz Gradca; po njihovi narodnosti se smer imenuje Nemška smer. Pozneje so slovenski in nemški alpinisti splezali več novih lepih in težavnih smeri. Leta 1910 sta se čez steno povzpela dr. Henrik Tuma in trentarski vodnik Jože Komac; to je Slovenska smer, ki je najlažji prehod čez steno. Med svetovnima vojnama so bile preplezane še Bavarska, Gorenjska, Skalaška in Prusikova smer, Jugov steber, Zlatorogove police in smer Sandija Wisiaka. Med obema vojnama so v teh stenah plezali najpomembnejši takratni alpinisti dr. Klement Jug (1898-1924), ki se je smrtno ponesrečil pri poskusu prvenstvenega vzpona v stebru, ki se po njem imenuje Jugov steber, Mira Marko Debelakova, Pavla Jesihova, dr. Stanko Tominšek, Joža Čop, dr. Miha Potočnik, Matevž Frelih, Uroš Župančič, Milan Gostiša in še mnogi drugi. Leta 1945 je Joža Čop s Pavlo Jesihovo rešil še zadnji »klasični« problem stene; preplezala sta Čentralni steber, ki se odtlej imenuje Čopov steber; smer po njem velja za najlepšo na steni. Tudi po 2. svetovni vojni je mlada generacija slovenskih alpinistov preplezala v Triglavski severni steni nekaj znanih prvenstvenih smeri; po svojih dosežkih so najbolj znani Aleš Kunaver, Ante Mahkota, Mikec Drašlar, Stane Belak — Šrauf in Tone Sazonov — Tonač.

Prvi so stopili na Triglav 25. avgusta 1778 Bohinjci: lovec Luka Korošec iz Gorjuš, rudarja Matija Kos in Štefan Rožič iz Jereke ter ranocelnik Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine; šli so po bohinjski poti čez Velo polje in Ledine. Prvi pristop skozi Krmo je leta 1818 opravil akademik Jakob Jahn v spremstvu štirih domačinov. Poti iz Trente so pred planinci poznali domači lovci; leta 1881 se je povzpel iz Zadnjice čez Skok na Zaplanjo in po j. grebenu na vrh dr. Kugy z vodnikom Andrejem Komacem. Danes je Triglav najbolj obiskan vrh Julijskih Alp; želja mnogih Slovencev je, da bi se vsaj enkrat v življenju povzpeli na najvišji vrh naše domovine.

Ob vznožju vršne glave Triglava, zahodno od Kredarice, leži Triglavski ledenik ali Zeleni sneg, edini ledenik v Sloveniji. V zadnjih desetletjih se je njegov obseg zelo zmanjšal. Pred 100 leti je meril 46 ha, zdaj pa je ledena površina dolga le še okoli 700 m in široka okoli 400 m. Na fotografijah s konca prejšnjega stoletja se vidi, da je takrat segal malo izpod grebena med vrhovoma Triglava daleč prek Kotla proti Domu Valentina Staniča. Ker ga na zgornji strani prekriva plast drobnega peska in prahu, drugje pa večji del leta leži na njem sneg, le redkokdaj vidimo zelenkasto barvo ledu, po kateri je dobil ledenik ime. Ob upadanju ledenika se je v spodnjem delu pokazalo v bližini ledeniško oblikovane Glave nekaj odprtin; raziskali so jih jamarji, ki pa delo še niso končali. Leta 1955 so odkrili ledeno Triglavsko brezno, ki ga je ustvaril odtok vode z ledenika. Voda prihaja na dan v izviru Bistrice v Vratih. Brezno je dostopno le z jamarsko opremo.

Tudi ob vznožju stene pod Triglavskim domom na Kredarici je kakih 130 m dolga Ivačičeva ledena jama, imenovana po dolgoletnem meteorologu na Kredarici Franciju Ivačiču, ki jo je odkril. Jama je razmeroma lahko dostopna s sedelca med Kredarico in Malim Triglavom.

S Triglava se v jasnem vremenu razgrinja obsežen razgled na vse strani: do Visokih in Nizkih Tur na severu, Panonske nižine na vzhodu, Jadranskega morja na jugu ter Dolomitov na zahodu.

Na severu je globoko pod nami dolina Vrat, nad katero se dvigajo Stenar, Škrlatica in gore Martuljkove skupine. Natanko na severu je piramidasti Dovški križ, na njegovi desni sta Škrnatarica in Kukova špica, na levi Oltar in Rokav. Zahodno od njiju se najvišje dviga Škrlatica, levo od nje sta Dolkova špica in Dovški Gamsovec. Na severovzhodu vidimo ostri greben Rjavine, levo od nje Visoko Vrbanovo špico, Begunjski vrh in Čmir. Za Julijci se vleče greben Karavank. Lepo se vidi piramida Kepe. Za Rjavino je na obzorju dolgi hrbet avstrijske Golice in levo od nje Svinška planina. Obzorje za Škrlatico in Kepo zapirajo Nizke Ture, levo od Škrlatice pa greben Visokih Tur z Grossglocknerjem.

Razgled proti vzhodu zavzema Gorenjska ravan z gorami okrog nje. V bližini se vleče dolgi greben med Debelo pečjo in Malim Draškim vrhom nad dolino Krme. Ob vznožju gozdnate Pokljuke opazimo Blejsko jezero. Na severni strani ravnine se dvigajo Stol, Begunjščica in Košuta v grebenu Karavank, za njimi pa so na obzorju Obir, Olševa, Peca, Uršlja gora in Raduha. Natanko na vzhodu vidimo gozdnato Dobrčo, naprej pa Kamniške in Savinjske Alpe s Kočno, Grintovcem in Storžičem v ospredju. Na jugovzhodu se v bližini kaže nad Krmo navpična stena Velikega Draškega vrha, desno od njega pa je plečati Tosc. V isti smeri je planota Pokljuka, za njo Ratitovec in Jelovica. V smeri za Draškim vrhom je v dalji Ljubljana, ki pa je podnevi ne moremo razločiti, pač pa vidimo dvoglavo Šmarno goro z Grmado. V daljavi za Draškim vrhom slutimo Gorjance, levo pa Posavsko hribovje s Kumom.

Na jugu in jugozahodu so v bližini Bohinjske gore. Natanko na jugu je pod nami Mišelj vrh nad Velim poljem; za njim so na desni Ogradi, na levi Jezerski stog. Desno od Mišelj vrha je velika kopa Debelega vrha. Naprej proti jugu je gozdnati Pršivec, za njim opazimo delček Bohinjskega jezera okrog Svetega Janeza. Na jugozahodni strani je najbližji Triglavov sosed Kanjavec. V daljavi vidimo značilni nos Krna, na desni pa dolgi greben Velikega Špičja. Onstran Bohinjske doline se vleče dolgi greben Spodnjih Bohinjskih gora. V daljavi vidimo zeleni Trnovski gozd, Snežnik, Učko in vrhove severnega Velebita. Na obzorju za Debelim vrhom opazimo ob čistem ozračju Tržaški zaliv, za Krnom pa morje proti Benetkam.

Na zahodu in severozahodu se v bližini zvrstijo Zadnjiški Ozebnik levo od doline Zadnjice, desno pa Pihavec, Bovški Gamsovec in Stenar; za temi vrhovi opazimo planoti Kriških podov, Goličico, Kanceljne, Planjo in Razor, malo naprej pa tudi Prisojnik in Mojstrovko. Onstran Trente se dvigajo Srebrnjak, Bavški Grintovec in Jalovec, na njegovi desni pa kopasti Mangrt. Za Bavškim Grintavcem se ustavi pogled na obširnih Kaninskih podih in vrhovih Kaninskega pogorja, daleč na obzorju pa se desno od Furlanske nižine pne venec Dolomitov. Za Mangrtom se vleče dolgo gorovje Karnijskih Alp, levo od Jalovca pa se med vrhovi Zahodnih Julijskih Alp najvišje dvigata Viš in Montaž.

Žig in vpisna knjiga sta spravljena v mizici pri Aljaževem stolpu.

Aljažev stolp na Triglavu

Aljažev stolp na Triglavu je zasnoval in ga dal postaviti Jakob Aljaž (1845-1927), velik domoljub, planinski delavec, skladatelj, pesnik in planinski pisec, od leta 1889 do smrti župnik na Dovjem.

Aljaž je zemljišče na vrhu Triglava kupil za goldinar od dovške občine, da bi na njem postavil stolp, ki naj bi bil zavetišče in razglednik. Načrt zanj je naredil kar sam. S svojim denarjem je kupil železno ogrodje, debelo pocinkano železno pločevino in vijake. Najel je šest krepkih nosačev in ti so material v tednu dni znosili iz doline na vrh. Stolp je postavil Aljažev mladostni prijatelj, klepar Anton Belec iz Šentvida, ki so mu pomagali štirje pomočniki. V stolp je namestil 3 čevljarske stolčke, 2 odeji, 2 kuhalnika s steklenico špirita, 6 kozarcev, barometer, vpisno knjigo in kopijo Pernhartove Triglavske panorame po vsem obodu, na zunanji strani pa termometer. Stolp je bil sprva last Jakoba Aljaža, potem pa ga je zapustil Slovenskemu planinskemu društvu. Odprli so ga 7. avgusta 1895. Istega dne so odprli tudi Staničevo zavetišče, umetno izdolbeno votlino na južni strani tik pod vrhom Triglava; napraviti ga je dalo SPD po načrtu Jakoba Aljaža. Zavetišče ni opremljeno, v njem je prostora za 4 do 6 oseb. Z odkupom zemljišča in postavitvijo stolpa je Aljaž Nemcem jasno pokazal, da je Triglav slovenska gora. S tem dejanjem je veliko pripomogel k uresničitvi gesla ustanovnega občnega zbora Slovenskega planinskega društva: »Ohraniti sloven-sko lice slovenskim goram.« Aljažev stolp stoji že več ko 100 let. Skupaj s Triglavom je postal simbol slovenstva. Z namenom, da se ohrani kulturno in zgodovinsko izročilo Aljaževega stolpa, je skupščina občine Jesenice 28. junija 1990 sprejela odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa na vrhu Triglava za kulturni in zgodovinski spomenik. Zavarovalnica Triglav je leta 1997 podarila lično mizico, ki jo je PD Ljubljana Matica namestilo pri Aljaževem stolpu. V njej sta varno spravljena žig in vpisna knjiga.

Aljažev stolp daje skromno zavetišče štirim do šestim planincem.

Author’s recommendation

Priporočam raje obisk Triglava v mesecu septembru in oktobru, saj je takrat manj obiskovalcev ter manjša gneča.
Difficulty
moderate
Technique
Stamina
Experience
Landscape
Risk potential
Highest point
2,864 m
Lowest point
600 m
Best time of year
Jan
Feb
Mar
Apr
May
Jun
Jul
Aug
Sep
Oct
Nov
Dec
Exposition / cardinal direction
NESW

Safety information

Previdnost pri vzponu in sestopu zaradi velike gneče na Triglavu.

Start

Stara Fužina (550 m)
Coordinates:
DD
46.289342, 13.897130
DMS
46°17'21.6"N 13°53'49.7"E
UTM
33T 415048 5126787
w3w 
///sentiment.returns.personality

Destination

Triglav

Turn-by-turn directions

Opis poti:

S parkirišča nadaljujemo desno v smeri korit Mostnice po široki poti, po kateri v nekaj minutah prispemo do Hudičevega mostu, s katerega že lahko uzremo prvi pogled v korita. Pri mostu stopimo na slabšo cesto, kateri sledimo v levo, po njej pa hodimo le kratek čas, saj nas nato oznake za korita usmerijo desno na lepo urejeno turistično pot. Pot naprej nas kmalu pripelje do osrednjega korit, ob katerih se nato zložno vzpenjamo. Med vzponom ob koritih naletimo na oznake "Slonček" (skala, ki jo je izdolbla voda v obliki slončka - vredno ogleda). Pot naprej se še nekaj časa vzpenja ob Mostnici, nato pa zavije nekoliko proti levi, kjer nas po nekaj minutah nadaljnje hoje pripelje do gozdne ceste, ki vodi proti zatrepu doline Voje. Cesti sledimo v desno, le ta pa nas hitro pripelje do planinske koče na Vojah (do sem lahko pridemo tudi z avtom, to nam pot skrajša za približno 45 minut). Od koče nadaljujemo po zložni makadamski cesti, ki nas naprej vodi ob robu obsežnih pašnikov doline Voje. Nekoliko naprej se cesta razcepi na dva dela. Tu lahko nadaljujemo po levi (smer Velo polje), mi pa se podamo po nekaj minut daljši desni cesti, ki nas ob zatrepu doline pripelje do slapu Mostnice. Ko si ogledamo slap, se vrnemo nekaj metrov nazaj, nato pa se preko mostička priključimo "levi" nekoliko krajši poti. Pot naprej preide v strnjen gozd, kjer se najprej vzpne nad slap, nato pa postopoma zavije precej v levo, kjer se vzpenja po razmeroma strmih pobočjih. Po približno enournem vzponu skozi gozd, pot zavije v desno ter nas nato po nekaj minutah prečnega vzpona pripelje iz gozda na planino Spodnja Grintovica, kjer se nahaja korito z vodo (zaradi možnosti zmrzali je pipo možno odpreti le v poletnih mesecih). Pot naprej se vrne v gozd, kjer se ponovno prične strmeje vzpenjati. Precej enolična pot nas nato pripelje v neizrazito dolinico (Jurjevčeva vrtača), kjer se postopoma položi. Naprej gozd postane malo redkejši, pot pa zavije rahlo proti desni, kjer nato po nekaj minutah nadaljnje hoje prispemo na slabše označeno razpotje. Nadaljujemo po desni poti (levo planina pod Mišelj vrhom, Malo polje in Velo polje), ki se ponovno prične vidneje vzpenjati. Pot naprej se vzpenja ob neizrazitem grebenu manj znanega vrha Na Zagonu (1824 m), nato pa se položi in nas v nekaj korakih nadaljnje hoje pripelje do mesta, kjer se priključimo občutno bolj uhojeni poti s Pokljuke. Nadaljujemo v smeri Vodnikovega doma ter vzpon nadaljujemo po zložni poti, ki preči pobočja Tosca. Pot naprej preči še nekaj manjših melišč (v zgodnjem poletju so tu še možna snežišča), nato pa nas hitro pripelje do Vodnikovega doma na Velem polju. Od doma nadaljujemo naravnost v smeri Triglava (desno navzgor Bohinjska vratca). Pot naprej se zmerno vzpenja in preči pobočja pod Vernarjem. Že kmalu pa naletimo na prvo jeklenico, ki nam pomaga "premagati" kratko polico. Pot naprej se vzpenja po melišču in nas nato pripelje do strmega skalnega skoka. Dobro zavarovana pot nas po strmih stopnicah pripelje na vrh tega skoka. Sledi nekaj metrov prečenja po strmem pobočju, nato pa nas pot pripelje na prostrana območja v bližini Konjskega sedla, le tega pa dosežemo po krajšem spustu. S sedla nadaljujemo levo v smeri Planike (naravnost Kredarica in Staničev dom, desno Krma) po razmeroma strmi poti, ki se prečno vzpenja proti zahodu. Višje nas vse bolj razgledna pot pripelje na neizrazit greben, kjer le ta zavije v desno in se prehodno nekoliko položi. Naprej markirana pot po desni strani obide večjo vrtačo, nato pa se začne obračati proti levi. Sledi še približno 10 minut vzpona in pot nas pripelje do doma Planika pod Triglavom.

Od Planike nadaljujemo po desni strani planinskega doma po markirani poti v smeri Triglava (levo Triglav čez Triglavsko škrbino, desno Kredarica). Pot naprej se najprej rahlo spusti, nato pa se postopoma začne vzpenjati. Po nekaj minutah lahkotne hoje, pridemo do kratkega skalnatega dela, kjer se prečno vzpnemo po rahlo izpostavljeni polici. Pot naprej zavije nekoliko v desno in s skalnih pečin preide v gruščnat svet, preko katerega se vzpnemo do vstopa v plezalni del. Že od daleč vidna markacija nas usmeri v izrazito grapo, skozi katero se s pomočjo jeklenice povzpnemo na lepo razgledno točko. Pot naprej zavije levo, se najprej strmo vzpne, nato pa se nadaljuje po razčlenjenem skalovju. Občasno zelo strma in na vseh težjih mestih tudi dobro varovana pot, pa nas višje pripelje na greben Malega Triglava, kjer se nam z desne priključi nekoliko težavnejša pot s Kredarice. Nadaljujemo naravnost po grebenski poti, le ta pa nas v nekaj 10 korakih nadaljnje hoje pripelje na vrh Malega Triglava. Z Malega Triglava, od koder se nam odpre lep pogled na vrh in večji del poti, ki je pred nami, se pot rahlo spusti, nato pa nas pripelje na neizrazito sedelce med obema vrhovoma. Pot naprej se ponovno prične vzpenjati, po dobro varovani grebenski poti. Tej zelo razgledni in na posameznih delih tudi zelo strmi poti, nato sledimo vse do vrha Triglava.

S Triglava se po isti poti spustimo vse do Vodnikovega doma na Velem polju. Od doma nadaljujemo ravno pod melišči do prvega razpotja, kjer nadaljujemo levo po bolj uhojeni poti. Sprva je pot položna, nato pa pot zavije v desno in se za kratek čas spusti po nekoliko ožji poti. Naprej pridemo do umetno izklesane skalne police, preko katere vodi široka in padajočemu kamenju izpostavljena pot (pozor - aktiven podor!). Omenjeno polico prehodimo v rahlem vzponu.  Nadaljujemo naravnost po razgledni poti, ki se prične obračati vse bolj v levo, pri tem pa preide na vse bolj strma pobočja Tosca. 

Le nekaj korakov naprej, pa se nam z desne skoraj neopazno priključi pot z Uskovnice. Ko pridemo na neporaščena južna pobočja Tosca bomo prišli do manjšega razpotja, kjer se v levo odcepi nemarkirana pot na Tosc (odcep je označen). Sledi še kratek vzpon, nato pa se pot nadaljuje v prečenju, sprva pobočij pod Velikim Draškim vrhom in kasneje Toscem. Nadaljujemo naravnost po poti, ki se prične vzpenjati in se po nekaj korakih vzpona obrne v levo ter nas pripelje na Studorski preval, od koder se nam odpre lep pogled na Bohinjsko stran (desno Ablanca, levo Veliki Draški vrh in Srenjski preval). S Srenjskega prevala se spustimo do  Jezerc, kjer se pot položi in zavije v desno. Pri naslednjem razpotju zavijemo levo (naravnost pot proti planini Konjščica). Naša pot se nato neha spuščati in preide iz rušja v gozd. Pot, ki se ponovno vzpenja nas nato pelje skozi gozd, kjer se po nekaj časa hoje prične spuščati proti Rudnemu polju. Ko iz gozda prispemo na široko makadamsko cesto, se usmerimo levo, kjer nadaljujemo do Rudnega polja.

Note


all notes on protected areas

Public transport

Do Bohinjske Bistrice lahko pridemo z vlakom ali avtobusom, nato do Bohinja z avtobusom.

Getting there

Dostop do izhodišča:

Z avtoceste Ljubljana - Jesenice se usmerimo na izvoz Lesce in cesti sledimo proti Bledu in naprej proti Bohinjski Bistrici. Z vožnjo nadaljujemo proti Bohinjskemu jezeru (Ribčev laz), pri katerem pridemo na križišče, kjer nadaljujemo desno v smeri Stare Fužine. V Stari Fužini pa v križišču pri kapelici zavijemo ostro levo na vzpenjajočo cesto v smeri planine Blato, planine Vogar in doline Voje. Tej cesti nato sledimo do parkirišča.

Z Rudnega polja lahko v poletnih mesecih do izhodišča pridemo z avtobusom.

Parking

Parkirišče v Stari Fužini, kjer pobirajo cestnino in parkirnino.

Coordinates

DD
46.289342, 13.897130
DMS
46°17'21.6"N 13°53'49.7"E
UTM
33T 415048 5126787
w3w 
///sentiment.returns.personality
Arrival by train, car, foot or bike

Book recommendations for this region:

show more

Equipment

Priporočena oprema (poletje): čelada, komplet za samovarovanje

Priporočena oprema (zima): čelada, komplet za samovarovanje, cepin, dereze

Zemljevid: Triglav 1:25.000


Questions and answers

Ask the first question

Do you have questions regarding this content? Ask them here.


Reviews

5.0
(1)
Sly Z.
January 30, 2021 · Community

Photos from others


Reviews
Difficulty
moderate
Distance
28.4 km
Duration
11:30h
Ascent
2,547 m
Descent
1,753 m
Out and back Multi-stage route Scenic Refreshment stops available Exposed sections Secured passages

Statistics

  • 2D 3D
  • Contents
  • Show images Hide images
: h
 km
 m
 m
 m
 m
For changing the range of view, push the arrows together.